Predvsem v Evropi se kot rdeča nit vlečejo hermetične misli iz hermetične filozofije skozi zgodovino človeštva. V Evropi so se vedno znova pojavljali načrti za ureditev takšne družbe, ki bi naj živela po hermetičnih načelih. Takšne visokoleteče načrte, kot jih najdemo npr.v »Utopijah« Thomasa Mora, imenujemo utopije, ker se jih v zemeljskih okoliščinah ne da uresničiti. Tega ali gre načrtovalcem zares zgolj za novo družbo?

Misli, ki so osnova Platonovih Sanj o popolni državi, Campanellove Sončne države, Utopiji Thomasa Mora, Christianopolisa Johanna Valentina Andrea, Labirinta sveta in Paradiža srca Amosa Komenskega in Nove Atlantide Francisa Bacona, so si močno podobne. Neki popolnoma drug svet naj bi nadomestil ta naravni red stvari. Tudi v 20. in na začetki 21. stoletja so utrjene državne, cerkvene in kapitalistične avtoritete ponovno doživele napad.

Gibanje, ki se je razvilo med tako imenovano renesanso, je počasi splahnelo in se ločilo od novega impulza, . In tako je tudi preteklo dvajseto stoletje skovalo številne načrte za idealen svet, drugačen od resničnosti, v kateri je bila treba živeti. Renesanso so hoteli nadaljevati na takšen ali drugačen način.

Tako kot danes so tudi med renesanso tovrstni načrti prav tako obarvani s svetom, od katerega so bili ljudje ločeni. Brez takšne preobleke je bilo namreč nemogoče ustvariti kolikor toliko realno in razumljivo sliko sveta. V delu Atlantida opisuje Bacon neko ladijsko posadko, ki pristane na otoku Bensalem v Tihem oceanu. Ladja je simbol našega mikrokozmosa, malega sveta, v katerem mora človek prepotovati svojo časno življenjsko pot, da bi dosegel večno življenje. Tako je v tej knjigi s klasično simboliko opisana pot, ki pelje k očiščenju človeštva.

Ko govori knjiga o tem, da je bilo na ladji živeža za dvanajst mesecev, kaže na živalski krog, v katerem se mora izpolniti človekov življenjski ciklus in iz katerega se hrani in živi zemeljski človek. Toda mornarji so bili privezani na svojo ladjo. Od tod slika ujetnika, ki je prikleknjen na klop galeje in obsojen na veslanje. Smer ladje določa krmar , naš višji jaz. Šele takrat, ko jim zmanjka hrane in jih čaka smrt, ko torej opustijo vsako upanje na hrano in obnovo iz zemeljske narave, se srce mornarjev odpre višjemu vodstvu. Poklicali so Božjo pomoč in povzdignili svoja srca in glasove do Boga v nebesih.

Tudi v Baconovi zgodbi so se mornarji naravnali na višje vodstvo. Kot odgovor na njihovo hrepenenje se je pojavil oblak, ki so mu morali slediti »ta nam je vlil upanje na kopno...zato smo vso noč usmerjali krmilo tja, kjer smo domnevali, da je kopno.« Motiv noči se pogosto uporablja za predstavo o človeku, ki išče večno svetlobo, a dvomi, ker še ne zaznava nobenega znamenja nove duše, novega sveta. To so trenutki, ko je na preizkušnji čistost vere in hrepenenje. »In zjutraj naslednjega dne se je pokazalo, da je bilo tisto, kar smo videli, zares nova dežela.« Čisto in odprto srce lahko tudi v temni noči najde pravo smer. Rezultat poti, ki vodi skozi noč, je pogosto viden šele takrat, ko napoči dan.

Preden so lačnim mornarjem dovolili na obalo, so le ti morali dokazati, da »... v zadnjih štiridesetih dneh niso prelili človeške krvi ne v besedi ne v dejanju«. Število štirideset morda pomeni izpolnjeno življenjsko spoznanje, ki temelji na štirih temeljnih točkah, vratih , ki vodijo v nov razvoj. Na otok Bensalem so lahko stopili samo » posvečeni« , torej tisti,ki s svojim življenjem dokazujejo, da so vstopili v proces osvoboditve.

Ko so prišleci položili vso svoje imetje k duhovnikovim nogam, jim je duhovnik povedal, da ga zanima le njihova bratovska ljubezen in zveličanje njihovih duš in teles. Da v Novi Atlantidi ne gre za idealno družbeno ali državno obliko, lahko ugotovimo iz podatka, da lahko najdejo otok le tisti, ki živijo usklajeno z novimi življenjskimi zahtevami. Višji sicer lahko dojame nižje, toda nižje ne more dojeti višjega. Nižje si mora prizadevati po višjem, da se zave obstoja višjega.

Utopični idealizem se je v časih Francisa Bacona oslanjal skoraj izključno na nekakšno nebeško družbo. Revolucionaren se zdi Baconov opis rajske družbe, v kateri živijo ljudje na Zemlji v medsebojni harmoniji. V svoji zgodbi pripoveduje, kako se je trinajst mož v različnih obdobjih vračalo v stari svet in kakšno nejevero so njihova poročila zbujala pri ljudeh. Tako je Bacon ustvaril nekakšno povezavo med utopijo in resničnostjo in ljudem približal » popolni svet«.

Prebivalci Atlantide niso poznali egoizma Bratstvo Salamonove hiše je bilo usmerjeno na spoznavanje človeka in sveta. »Vsekakor vidite, da ne trgujemo za zlato, srebro in drage kamne, ne za svilo in začimbe in tudi ne za dobičkonosne in druge dragocene reči, temveč le za pravo stvaritev Boga: zavoljo svetlobe...« Da je Salamonova hiša namenjena prepoznavanju vzrokov in gibanj ter skritih sil narave in da razširja človekovo gospostvo do njegovih meja, lahko razumemo na različne načine. Čeprav se je nova znanost postopoma rešila cerkvenih dogem, je bila kljub temu še zelo mistična. Sicer je raziskovala fizično naravo, toda upoštevala je tudi duhovno ozadje.

To usmeritev je kasneje opustila in prevladal je materializem. »Zunanje pojave« je znanost potem raziskovala samo zato, da bi jih obvladala. Težnja po znanstvenem raziskovanju, ki jo je cerkev stoletja dolgo zavirala, se je zdaj neovirano razmahnila. Za nekatere je to sicer pomenilo še globljo potopitev v skušnjave rajskega vrta, toda avantgarda 15. stoletja se je postopoma oddaljevala od nadzora cerkve in njenega patronata- saj se je moral razviti homo universalis.

Tako je bila postavljena osnova za skrajnostjo samozavest 20. stoletja. Pomembnejše pa je vendarle bilo novo oživljanje duhovnega semena v človeku, katerega sad lahko žanjemo danes, v obdobju Vodnarja. Sodobni zahodnjak je torej s svojim ostrim razumom odgovor na težnjo po razvoju notranjega človeka. Je sad dolgega razvoja, v katerem je lahko sam prevzel krmilo ali pa predal vodstvo Bogu. Človekova odločitev je vedno določala njegov naslednji korak. Tako je človek prispel do roba lastnih zmožnosti.

Kdor opazuje sodobno znanost, se bo zagotovo vprašal, kje so njene meje. Kajti vsako odkritje odpira pot za nadaljnje raziskovanje. Človek naseljuje čisto majhen delček vesolja. Kje so meje človekovega bivanja? In kje se začne pot pobožanstvenja? Znanje današnjega človeka je tolikšno, da je z njim dosegel skrajne meje svojih osebnostnih zmožnosti., to pomeni meje, postavljene njegovim petim čutilom, da se razumemo. Da bi te meje premagal, potrebuje novo čutilo, ki pa se ne more razviti iz petih naravnih čutil.

Tako kot se planet vedno znova vrača na konec svoje ekliptične tirnice, tako se mora človek na meji svojih osebnostnih zmožnosti obrniti k jedru svojega bitja. Vendar največkrat tako, da mora nanj nekaj pritiskati, preden poišče nove, drugačne možnosti. Kjer je pritisk, nastane protipritisk. Pod pritiskom telo zavestno izkuša in občuti ujetost v prostoru in času.

Človek živi v napetostnem polju med dvema poloma, med katerima ga premetava kot ladjo na morju, in to tako dolgo, dokler tega ne more več prenašati. Toda obstaja še drug sistem polov: izvorna Božja narava in današnja človeška narava. Tudi med tema poloma tava človek sem ter tja.

Čim pa se tega zave, lahko spozna resnični cilj življenja. Potem se najprej vname boj, boj za dosego cilja. Za nekoga je cilj še v materiji, za drugega v duhu. Boj nastane, v vsakem primeru, v obeh primerih se mora človek od nečesa ločiti. V prvem primeru od omejitev, ki jih povzroča njegova kri naša zahodna kri nudi specifične odpore na naši razvojni poti), vzgoja in izobrazba. Gre predvsem za spopadanje z zunanjim. V drugem primeru pa se mora osvoboditi omejitev, ki so postavljene njegovi biti. To je vedno notranji konflikt v človeku.

Človekovi duši sta nezdružljivi. Ena išče varnost v naravi, druga hrepeni po svetlobi Boga. Vse utopične pripovedi, tudi Nova Atlantida, kažejo mu, kako nerazumno je njegovo pehanje. To je res prava utopija, ne pa tisto idealno življenjsko stanje, ki so mu nadeli ime utopija. Ko človek spozna svojo osebno utopijo, odkrije tisto resničnost, ki je skrita v vsakem človeškem srcem.

Idealna družba.

V preteklih stoletjih so se vedno znova pojavljali načrti za idealno družbo, za idealno ureditev mesta, države ali družbe. Pred francosko revolucijo so svoje radikalne utopične ideje objavili Rosseau in enciklopedisti. Leta 1770 so izšli Spomini iz leta 2500 L. S Merciera , leta 1775 pa delo Code de la Nature (Zakon narave). Francoza Morellyja z opisom idealne komunistične družbe. V Angliji je William Goldwin predstavil družbeno ureditev, ki naj bi temeljila na potrebah ljudi in na načelu moralne pravičnosti, kjer naj bi si ljudje medsebojno pomagali.

Tudi Thomas Spencer je mislil, da bi se moralo ponovno vzpostaviti naravno stanje, zato je za ilustracijo svoje ideje uporabil zgodbo o Robinsonu Crusoeju. Thomas Peine je objavil svoje Človekove pravice . Po francoski revoluciji je bilo objavljenih mnogo načrtov, in deloma so jih tudi uresničili. To se je zgodilo na primer chartistom (združenje naprednih) in njihovo agrarno utopijo, pa tudi Robertu Ownu s skupnostjo 2000-ih ljudi, ki so se opirali na ideje Platona, Bacona in Thomasa Mora.

Nadaljevalo se je s Marxovim in Engelsovim utopičnim socializmom, s Henryjem de Saint Simonom, Fourierom in Ownom, Američanom Johnom Humphreyem Noyesom, francoskim naturalistom Pierrom Josephom Proudhonom, ruskim princem Petrom Kropotkinom, ruskim pisateljem Tolstojem, Angležem Johnom Ruskinom in Williamom Morrisom, z Nizozemcem Frederikom van Eednom, Američanom Toreaujem, teozofom K.P.C de Bazlom.

Lahko si predstavljamo, da bi zemlja morala pri tolikšnem prizadevanju postopoma postati rajski planet s številnimi idealnimi družbenimi ureditvami. Resničnost je znana in drugačna. Kakšni so ideali kot taki, ni pomembno. Zakonitost sveta pripelje sčasoma ideale drugega za drugim do absurda. Po izidu Platonovega dela Zakoni, so se mnogi veliki duhovi zavzemali za človeštvo in uresničitev idealne družbene ureditev. Toda vztrajnost materije je njihovo idejo vedno znova zavrgla in jo naredila neuporabno. Vsako prizadevanje deluje kot nova kitica stare pesmi. Ideal dobi ob prizadevanju skupine pionirjev neko obliko. Prvi rezultati veliko obljubljajo, vendar pa zemeljske narave človeka niso upoštevali.

Nedvomno obstajajo dejavniki, ki jih pionirji niso predvideli. Bogati, meščani, mnogi učenjaki in duhovščina so se obnašali cinično in odklonilno. Potem je postala v Evropi vodilna trgovina in zatem še vojska. Evropa je trpela in še vedno trpi. Vedno znova je grmenje topov pretrgalo harmonično soglasje zahodnega sveta. Idealna ureditev države, se lahko uresniči le med enako mislečimi. Vedno, ko je videti, da bo razumno skupno življenje mogoče, manjša skupina in drugače misleči odpovedo (pri nas pomladniki). In tako spet nastanejo nova izhodišča.

Pesem se vedno enako konča: idealne družbene ureditve ni. Trajnejša notranja svoboda znotraj zemeljske narave ni možna.

Konec

Miran Župančič