Na tem svetu ne bom večno. Med večnostjo pred mojim rojstvom in večnostjo po moji smrti mi je natančno odmerjen čas postanka na tem našem malem planetu. Imam svojo 'parkirno uro'.
Njenih kazalcev ne morem zavrteti nazaj. Vanjo ne morem vreči kovanca, da bi si podaljšal čas postanka. Ta čas je neizprosno omejen. Ni je oblasti, ki bi mi pri tem mogla pomagati. Moje življenje je kot moje ime, ki ga napišem v mivko ob morju. Le rahel vetrc zaveje in vse je zabrisano.
Kaj torej?
Nekaj velja prav gotovo: Namesto da bi bil žalosten, se raje skušaj ustaviti na soncu, in ne v osjem gnezdu skrbi, ki te nenehno glodajo in preganjajo.
Polepšaj si dan! Navdušujejo naj te svetloba, ljubezen, dobri ljudje in dobre stvari. Bodi prisrčen in prijazen do starčka, ki ve, da se njegova 'parkirna ura' izteka, do bolnih, prizadetih, razočaranih, prevaranih in do mnogih nesrečnih ljudi, ki niso več našli prostora na soncu. Polepšaj dan njim in vsem ljudem okrog sebe. Več ti pravzaprav ni treba storiti, da bi tudi sam bil srečen.
Na tem svetu ne bom večno. Med večnostjo pred mojim rojstvom in večnostjo po moji smrti mi je natančno odmerjen čas postanka na tem našem malem planetu. Imam svojo 'parkirno uro'.
