Na tem svetu ne bom večno. Med večnostjo pred mojim rojstvom in večnostjo po moji smrti mi je natančno odmerjen čas postanka na tem našem malem planetu. Imam svojo 'parkirno uro'.
Njenih kazalcev ne morem zavrteti nazaj. Vanjo ne morem vreči kovanca, da bi si podaljšal čas postanka. Ta čas je neizprosno omejen. Ni je oblasti, ki bi mi pri tem mogla pomagati. Moje življenje je kot moje ime, ki ga napišem v mivko ob morju. Le rahel vetrc zaveje in vse je zabrisano.
Kaj torej?
Nekaj velja prav gotovo: Namesto da bi bil žalosten, se raje skušaj ustaviti na soncu, in ne v osjem gnezdu skrbi, ki te nenehno glodajo in preganjajo.
Polepšaj si dan! Navdušujejo naj te svetloba, ljubezen, dobri ljudje in dobre stvari. Bodi prisrčen in prijazen do starčka, ki ve, da se njegova 'parkirna ura' izteka, do bolnih, prizadetih, razočaranih, prevaranih in do mnogih nesrečnih ljudi, ki niso več našli prostora na soncu. Polepšaj dan njim in vsem ljudem okrog sebe. Več ti pravzaprav ni treba storiti, da bi tudi sam bil srečen.
Ustavi se na soncu, naj 'parkirna ura' le teče.
Ne pozabi na veselje
Phil Bosmans
|
Ustavi se na soncu
Prispeval/a: Nan dne četrtek, 31. avgust 2017 @ 11:19 CEST
Vse lepo, ampak nič lažje ne bo. :)
Ustavi se na soncu
Prispeval/a: Astronom dne petek, 1. september 2017 @ 13:17 CEST
Ni lepšega, kot ozreti se po trnovi poti, ki si jo prehodil in obirati nje sadeže. Celo
drugim ni za zamerit, ko ti jih kradejo in se mastijo z njimi. Šteje kar si v življenju
spoznal in te je izučilo in ne tisto kar ti je bilo podarjeno.
Ustavi se na soncu
Prispeval/a: Nan dne petek, 1. september 2017 @ 13:31 CEST
Šteje tudi, kar je podarjeno.
Ljubezen, ki smo jo dobili, talenti, priložnosti......premoženje bogatega strica :))