Nekoč, je plaval nekdo z najboljšo prijateljico. Bil je sorazmerno šibek, pa tudi slab plavalec.
Ko sta plavala čez reko, je njegovo prijateljico potegnilo v brzico. Skušal ji je pomagati in se podal v brzico za njo, vendar sta oba utonila.
V resnici ona ne bi utonila, če nebi skušala pomagati njemu, kajti imela je dovolj moči da se reši.
Če ji on nebi skušal pomagati bi bila živa oba.
Res ni prav da bi človek sebično in egocentrično gledal samo nase nikakor ne. Vendar človek mora povsem poznati svoje resnične zmožnosti, komaj ko je tak lahko komu resnično pomaga.
Saj njega je vodila ljubezen do nje, in dober namen, tudi njegove hrabrosti ni bilo za zanikati, vendar ljubezen, ki preceni svoje resnične zmožnosti, je bila usodna za oba. Kaj je v resnici naredila taka hrabrost in ljubezen.
Nekoč, je plaval nekdo z najboljšo prijateljico. Bil je sorazmerno šibek, pa tudi slab plavalec.
