V iskanju odgovora na vprašanje, kaj je resnični razlog sedanjim stiskam in mizernemu položaju človeka, mi je prihajalo na misel vse mogoče. Ni težko ugotoviti, da je največji problem – neznanje. Z mnogo več znanja človek zagotovo reši vse probleme. A kakšnega znanja nam primanjkuje? To vprašanje preveč podcenjujemo. Trdim namreč, da se brez pravega odgovora nanj ne more biti pravega napredka.

Znanje, kako si zgraditi ekološko domovanje, je zagotovo pomembno, a ne more rešiti naših najpomembnejših stisk. Zavedanje nujnosti trajnostnega razvoja je pogoj, da vzpostavimo pravi odnos do narave in se znova trdno zasidramo v njej. To nujno potrebujemo, toda - ali bo to tudi rešilo naš bistveni problem?

Kaj pa novo tehnološko znanje? Z njim lahko drastično izboljšamo naš ekonomski položaj in se osvobodimo suženjstva dela; izum stroja za pretvorbo prane v električno energijo na primer bi čez noč rešil problem oskrbe z energijo. Ali bi človek takrat lahko srečno zaživel brez skrbi? Na žalost – ne! Napredna tehnologija brez etike se vedno obrne proti človeku samem.

Vse navedeno potrebujemo, saj nas na posameznih področjih rešuje bremena posamičnih zunanjih, bivanjskih stisk, ne more pa rešiti najpomembnejše stiske, ki se skriva – znotraj nas. Resnica je, da so vse zunanje stiske odraz notranje neustreznosti. Zunanji problemi so domiselno orodje narave za reševanje notranjih problemov. Torej se moramo vprašati, kaj je najpomembnejši, notranji problem.

Sodobnemu človeku, katerega žarišče je zaradi očaranosti z materialnimi dobrinami usmerjeno v zunanjost, ni preprosto razvozlati tega vprašanja. Mnogo laže gre tistim, ki so jih hudi udarci življenja in življenjske preizkušnje toliko izmodrile, da se zavedajo, da zunanjost ni najpomembnejša. Potrebujemo pravo duhovnost.

Stoletja tavanja duha v materialističnih labirintih so naredila svoje in današnji človek se najpogosteje istoveti s svojo osebnostjo ali razumom. Duša je pogosto pripomoček, ki nekoliko pomaga popravljati hudo notranje neravnovesje. Vse stiske današnjega časa nas potiskajo bliže k spoznanju, da je bistvenega pomena zopet vzpostaviti notranjo harmonijo, kar pomeni spoznati našo duhovno naravo. Pomikajo nas bliže k spoznanju, da človek ni (predvsem) materialno bitje, pač pa se v njem nahaja svet, ki je pomembnejši od zunanjega. Kot nam že tisočletja govorijo učitelji z vzhoda, je človek duhovno bitje, naše fizično telo pa je le instrument zavesti (Duha), ki skozenj spoznava svojo resnično identiteto.

Samozavest, ki temelji na materialističnem znanju in (telesnih) sposobnostih, je le bleda senca samozavesti človeka, ki se je prepoznal kot neločljivi, bistveni sestavni del nepojmljive entitete, ki jo imenujemo kozmična zavest, Stvarnik, Vir, Bog ali še kako drugače. Tak človek se zaveda, da je on kot zavestni opazovalec tisti, ki ustvarja svojo stvarnost, ki jo imenuje »svet«, vsi dogodki na platnu njegove zavesti pa so igra, ki ima en sam smisel: da naposled prepozna svojo božansko identiteto.

Povedano je marsikomu precej tuje, kar spričo pranja možganov od malih nog dalje ni nič čudnega. A čas je, da se zavemo, da se moramo opremiti z novim znanjem, ki omogoča izgradnjo celovitega pogleda na svet in predvsem – nase. Prav to je tisto znanje, ki ga najbolj potrebujemo.

Zakaj je prav to znanje, zavedanje Enosti tako pomembno? Človeku, ki se zaveda, da je življenje eno in nedeljivo, da vsi izhajamo iz istega vira in smo otroci istega kozmičnega četa, ob zavedanju naše resnične enakosti ni težko brezpogojno sprejeti sočloveka. Tisto, kar imamo vsi na jeziku - resnično sprejemanje drugega, ljubezen do sočloveka – ni uresničljivo na noben drug način. Odveč so salve besed in apeli k ljubezni, dokler se ne zavedamo, da v drugem človeku v resnici gledamo – samega sebe. Naša različnost dela svet zanimivejši in pestrejši in življenjske zgodbe zelo nenavadne, a v resnici med nami ni razlik.

Zavedanje naše resnične identitete ima daljnosežne posledice. Povezanost z Virom pomeni trajen stik z božansko ljubeznijo, modrostjo in znanjem, pomeni zavedanje lastne veličine in lepote, zaradi česar se kot domine podrejo vsemogoči strahovi, pa tudi pohlep. Napad na našo osebnost ni napad na nas same temveč na podobo, ki jo imamo o sebi; a to lahko po želji spremenimo.

Ustvariti svet brez izkoriščanja, pohlepa, pomanjkanja in nezdrave tekmovalnosti je brez zavedanje Enosti pravzaprav neuresničljivo. Nepopolni in nevedni postanemo vredni sreče in miru le tako, da gremo skozi stiske, da bi spoznali, kdo smo. Sreča in mir sta nagradi za to spoznanje. Veličino življenja užijemo tako, da prestopimo svojo majhnost. Iz posameznika, ki si domišlja, da je le smet v vesolju, se prelevimo v modreca, ki ve, da vesolje obstaja zaradi njega. Saj v resnici nastaja v njegovi zavesti, v zavesti božanskega bitja.

Ko gradimo nov, boljši svet, je zgornje razmišljanje še kako na mestu. Kdorkoli bi se lotil gradnje brez navedenih dejstev, bi le ponavljal že videno, z nekaj novimi niansami. A človeštvo nima več časa za igro, ki predstavlja le podaljševanje morastih sanj. Svet ni bil ustvarjen za to, da bi v njem doživljali moro. Čas je, da se tega zavemo.

Vir: www.prisluhni.si