Že dan se poslavlja, večer se budi,
Ko se na vasi pesem oglasi,
Pesem slovenska, harmonike glas,
Praznuje naš Lujzek, praznuje vsa vas...

Fantje, dekleta, žene, možje,
Ob polki in valčku se zavrte,
Kozarci prej polni, prazni so že,
Odmeva zdaj pesem, poje srce...

Čakala ga je...

Sedela je, se malce ozirala in iskala...
Iskala plamen v očeh, si rahlo popravila pramen las,
Ter nežno, skorajda s tresočim glasom rekla:
Si ti res ta, ki ga čakam, ki ga želim osrečiti...
Tvoj glas je takšen, da te bom spoznala,
Da bom vedela, da si ti tisti ki ga čakam...
Kakor nekdo, ki ga poznam že sto let...
Zakaj molčiš, me preizkušaš, sem prava ?

Nikoli ne sanjamo slepo.
Prikažejo se podobe,
ki ovenejo in izginejo
kot nočne dušne sence.

Črkujejo sporočila na begu.
Dihamo skrivne besede,
s katerimi je življenje hotelo
nekaj reči, morda preseči.

98

Pomladni čas je ta, ki me od tebe loči,
ko pisani april veslišp navese nase
in vserm duha mladosti zvrhano natoči,
da sam mrki Saturn z njim skače in igra se.
A vendar niti milo ščebetanje ptic
ne roža dražestno drhteča in cvetoča
mi ne navdihneta priložnostnih puhlic
ali da cvet ubral iz rodnega naročja.
Tudi nisem občudoval beline lilij
ne molklemu škrlatu vrtnic hvale predel:
bili so le odsevi radosti, ki vzklili
so pred menoj po tebi vzeti, pravem zgledu.
A s tabo daleč srcu je bilo pozimi;
in kakor s tvojo senco sem igral se z njimi.

Pisati srebrno svitanje
in poslušati kaplje vode
kaj govorijo,
ko zelenijo hrepenenja.

Vžiga se metež v travi
in vzletajo sanje
v brstje cvetov.

Kakor curki gejzirjev
pršijo jantarji vrelce devištva
in polje marjetic povije sonce v plenice.

90

Pa me sovraži, če želiš: ne odlašaj, zdaj,
ko srenja družno moja dela zametuje,
Fortune zlobi se pridruži in me teptaj.
Ne čakaj, da na koncu udariš me najhuje;
Nikar, ko bolečina se mi v srcu umirja,
kakor plenilska zadnja straža znova
napasti me: naj bo viharnega večera
mirna vsaj noč – saj zmaga je tako gotova!
Ne, če bi me zapustil rad, nikar potem,
ko druge bolj drobne so že odskelele;
napadi prvi, na vso moč; vsaj zvem,
kako je, kadar te kolo Fortune melje –
in ko bom enkrat tebe zgubil, vsa nesreča,
ki me še doleti, ne bo tako boleča.

87

Zbogom; predrag si mi, da bi bil moja last,
in sam se bržkone zavedaš svoje cene;
s patentom vrednosti svoboden si, nji v čast
nimaš pogodbenih obveznosti do mene.
Lahko bi te imel le, če privoliš sam;
a s čim zaslužim si darilo neverjetno?
Utemeljitve ni, da to bogastvo imam,
zatorej je soglasje brezpredmetno:
dal si se ne vedoč za vrednost svojo
ali kdo je, ki naj bi ga osrečila dobrota;
in kar je darovano z napačno presojo,
je prav, da vrne se, ko je spoznana zmota.
Tako sem te imal, kakor te sen prevara:
ko spiš, si kralj, buden pa spet uboga para.

71

Ko umrem, nikar za mano ne žaluj nič delj,
kakor bo odklenkal mrkoglasi zvon,
ki znal bo, da sem zapustil to globel
in zbežal v še nizkotnejšo, v črvji dom.
Besede te beroč ne spomni se na roko,
ki je pisala: ljubim te tako, da bil
bi rad pozabljen, zakopan v misel globoko
kot v prst, ne pa s spominom tebe žalostil.
Rečem ti – ko te stihe vidiš, jaz pa ilo
Morda sem že, naj niti ubogo moje ime
ti z ust ne pride več; kot je ugasnilo
Moje življenje, naj ljubezen tvoja umre:
raje ko da svet gleda tvojo žalost vdano
in se ti posmehuje skupaj z mrtvim mano.

Hrasti s svojimi grčastimi
in čokatimi debli so videti,
kakor Kraševci v kmečkih hlačah,
ki so odšli s svojih borjačev
nabirati gobe in brin.

Nekega dne se je na Krasu
razplamtel gozdni požar.
Gasili so ga več dni.

Kako fino tkanje!
Nebo se sinji v modri pastel.
V valovitem sunku
se je nasmejala pomlad.

Stebelca so dobila bele pegice
in zakipel je travnik ivanjščic.
Gosta rumena barva je popisala
grm sončno lahkotno.
Trava v vetru valuje kot morje,
medtem ko pljuskajo trate
jutranje rose in koreninijo
dušo svojih semen.

61

Ti hočeš, da tvoj lik v trudno noč razpira
Mi težke veke? Naj sna nikdar našel ne bi,
naj mi v izmučeno oko nenehno vdira
ples posmehlivih senc, podobnih tebi?
Tvoja prikazen je, ki pošlješ jo od doma
Vso pot do sem, da po dejanjih mojih stika
In najde sram in greh v brezdelnih urah dvoma?
Moč ljubosumnosti je res tako velika?
Tvoja ljubezen tako daleč ne potuje,
o ne! – moja ljubezen, ta oko mi draži,
da ne zapre se, ta počitek uničuje
in zate je vsak hip na budni straži:
nad tabo kje drugje bdiš, sem stražar čuječ –
od mene daleč si, drugim blizu preveč.

34

Obljubil si mi krasen dan in nebo sinje
In zvabil me brez toplih oblačil na plano:
Pa sklical skup oblake in v izparine
črne truhnobe skril svoj lesk pred mano.
Ni dosti, da le skoz meglo posiješ milo
In osušiš obraz mi zbičan od viharja;
Saj vsakdo ve, da klavrno je to zdravilo,
ki bol olajša, a bolezen zanemarja.
Lek tudi niso obžalovanj besede glasne:
Kesaj se ali ne, si me le prizadel;
Da je storilca potlej sram, prav malo hasne
Njemu, ki hudo je krivico utrpel.
Ah! A ljubezni solza, kot biserovina
Bogata, te odkupi vsakega zločina.

Vse kar se je nabralo
v stoletjih čudnih,
v prostorih grajskih,
kletnih, zakletih,
tisočletnih, v temačnih
kotih duše, kamor nič
ne pride več in nič manj
ne odide ..., samo metulja
krilo, krilo metulja,
kot peresce lahno,
peresce plaho od tam še
poleti lahko ...
Vse to in morda še kaj,
kar srce pobira med potjo,
na metulja krilo bom naložil ...,
samo on lahko,
samo on lahno,
na perescu plahem
mi bo odnesel to ...,
in drug nihče ne bo,
da mi olajša dušo težko,
tako težkó ...

gabriel s

10

Taji, da ljubiš koga – že spodobnost terja;
Kako bi le, ko se požvižgaš celo nase!
Verjamem rad, da marsikdo za tabo umira,
a da ti za nikomer, pač tudi pozna se:
v tebi taka ubijalska mržnja vlada,
da celo sebi škodiš brez omahovanja,
ko ti ni mar, da čudoviti dom propada,
ki moral bi želeti, da se vdilj ohranja.
Spremeni svoja pota, da lahko jaz mnenje:
Naj ima sovraštvo od ljubezni lepši stan?
Res bodi mil, kot milo je tvoje vedenje,
ali vsaj ljubezniv do sebe, to najmanj:
na ljubo meni sebe drugega naredi sebi;
lepota živi večno, v tvojem ali v tebi.

Kdo sem jaz, da delil bi nasvete?
Kdo sem jaz, da letam tu kot dete?
Še svojih sanj izživeti nisem znal,
Vse napačne sem poti izbral.

Le kaj si misli človek, ko ne ve,
Kje je pot in kam ga vodi vse?
Le kam pogled bi drugam zbežal?
Če pesmi te, iz mojega srca, ne bi k vam poslal.

Po kleteh temačnih,
zatohlih in starih
se sprehodiva...
do konca dvora
v najtemnejšo ječo,
kjer Ona prebiva.

Pa jo vprašajva,
kam je sonce skrila,
zakaj si je rajši okove
nadela in obnemela,
namesto da bi ljubila.

Gledala je svetlobo v temí,
ki je tiho poležavala ob njej.
Magnolija se je dotaknila neba.
Vsujejo se zvezde in lunin krajec
se je spremeni v srp,
ki reže glave uličnim svetilkam
in ko se onezavestijo,
zaljubljenci spregovorijo neslišno.

Odšla je v noč.
Stegna in roke je imela kot platane.
Na ulice padajo samote
in svilene krivulje noči
se pomenljivo gibljejo v somraku.

Prebudil sem se sredi noči,
in slišal nekoga, ki skozi okno mi govori.
Od straha se vstanem in k stikalu hitim,
da vidim, če so to sanje, da se zbudim.

Stikala prižgati ne upam si,
mogoče bilo bi to zadnje, kar videl bi.
Takret utihnil globoki je glas,
v sobi zavladal strašanski je mraz.

K oknu povzpnem se s strahom v očeh,
da vidim, po katerih prišel je poteh.
Zagledam na travniku nekakšen obred,
od tam prihajal je jasen pogled.

Kar tako, nevede, si prišla
nepovabljena, brez vprašanja
vdrla si mi .., tja, kjer si
iskati želela sanje, v tisti
moj kot, za tisto ograjo, kjer
sem visoko napetost napeljal
in grom in strelo in ...

Osupel sem spoznal, da si preživela,
preživela vse in zdaj mi šepetaš,
da me ljubiš, da mi ljubiš vse,
moje oči, dušo, lase, srce,
kaj vse mi ljubiš ne ...

V srcu so nedotaknjena mesta,
kjer gori luč in vlada mir.
Tu ni prav nobenega trenja.
Na vzvišenem mestu živijo
otroško mlade radosti
z majhno razpoko,
skozi katero sem poniknila
v samo sebe.

Ne sprejemam nobenih obiskov.
Hišo imam zaklenjeno.
V njej prebiva ptica pevka.
Tam molčijo in hvaležno čakajo.
Okrašene so s cvetličnim šopkom
in ko gledajo skozi okno pomlad,
mi pogosto planejo v objem.
Tako so srečne, da je nebo modro
in da so gredice mojih spominov
obrobljene prelestno zeleno.

www.tatjana-malec.si

Z željo gorečo od nekdaj živim,
Da našli bi srečo res si želim,
Da vsi ljudje izvedeli bi,
Da gledali bi z drugačnimi očmi.

Od nekdaj vedel sem za vse to,
Da je nekaj višjega in ne samo zlo,
Da počasi ljudje spoznavajo,
Da iščejo resnico to.

Dunja & Kanika.....

Pesem škržatov, sladkost Mediterana,
vonj bora, galeba klic, morja Jadrana,
v zraku sol, bela jadra v zalivu Čikata;
na brisači leži, rjave polti, morska deklica......

Dok nježna pjena toplog mora, miluje
moja stopala, predana opojnim mirisima
lavande i olijandera, uživam
zadnje dane svoga dopusta.

Ko sonce razžari mlečno mehkobo,
se mi zdijo rože božansko čarobne
s svojo jutranjo pastelno bledico.
Vsak cvet je sam zase svetilka,
ki vabi čebele in metulje v svoje
sladke kamrice na zajtrk.

Vse diši po pomladi in ljubezni.
Ljubezen ima svoj vonj po rožah.
Rože se smejijo kot zaljubljene ženske.
Le vrtnica temno rdeče žari
v boleči osamljenosti svoje lepote.
Tako skrivnostna je in prežeta s samoto.