Vse kar se je nabralo
v stoletjih čudnih,
v prostorih grajskih,
kletnih, zakletih,
tisočletnih, v temačnih
kotih duše, kamor nič
ne pride več in nič manj
ne odide ..., samo metulja
krilo, krilo metulja,
kot peresce lahno,
peresce plaho od tam še
poleti lahko ...
Vse to in morda še kaj,
kar srce pobira med potjo,
na metulja krilo bom naložil ...,
samo on lahko,
samo on lahno,
na perescu plahem
mi bo odnesel to ...,
in drug nihče ne bo,
da mi olajša dušo težko,
tako težkó ...
Vse kar se je nabralo
