|  Vse kar se je nabralo
v stoletjih čudnih,
v prostorih grajskih,
kletnih, zakletih,
tisočletnih, v temačnih
kotih duše, kamor nič
ne pride več in nič manj
ne odide ..., samo metulja
krilo, krilo metulja,
kot peresce lahno,
peresce plaho od tam še
poleti lahko ...
Vse to in morda še kaj,
kar srce pobira med potjo,
na metulja krilo bom naložil ...,
samo on lahko,
samo on lahno,
na perescu plahem
mi bo odnesel to ...,
in drug nihče ne bo,
da mi olajša dušo težko,
tako težkó ...
gabriel s
|
NE ZAMUDITE
Metulja krilo lahno ...
Prispeval/a: Nuška Golobič dne petek, 4. april 2008 @ 19:16 CEST
Gabriel prelepa pesem, saj veš...
Pozdravček Nuška
---
Z ljubeznijo v očeh in vetrom v laseh:)
Metulja krilo lahno ...
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 4. april 2008 @ 20:54 CEST
krasna pesem, kot vse tvoje. Ne zanašaj se na sen metulja in njegova krila, da ti na njih odnese skrbi in tisto, kar je v globini duše težko. Povabi v goste ptico s smaragdnim kljunom, da odletiš z njo visoko, visoko nad oblake in tam na nesluteni višini se raztopi vsa bolečina. Ptič s smaragdnim kljunom bo prebudil rožo na pragu pomladi in nežni veter ji bo prinesel tvoj dih. Joj, koliko želja in koprnenj, ko se zbudijo čuti. Poskušaj misliti na tisto, kar misli tebe. Roža je kakor ženska, ki s svojim zapeljivim poželenjem budi strasti. Ko jo pobožaš s pogledom, jo pobožaj v samoti, da bo na njenem licu ostala tvoja roka.
Lep pozdrav
Tatjana
Metulja krilo lahno ...
Prispeval/a: gabriel s dne torek, 8. april 2008 @ 11:51 CEST
gabriel s