Danes je padal dež poševno.
Zemlja je ležala tiho, lačna semen.
Dehteče jutro je vabeče
kakor mladenka, ki čaka nanj,
da mu bo tkala seme.

Polju se bo olistal obraz
z zelenimi prišitki popkov
in nasmehi sončnic,
ki bodo zaljubljene
vrtele sončno vreteno.

Zlatooke veke ponoči spijo.
Plezalkam citrajo listi simfonijo
barv pecljastim socvetom.
V močvi se korenini breza.
S travnikom sodiha rumena metuljčica.
Cvetoča jablana bo kmalu odpenjala
sadeže izdpod listov
in čmrlju scimila mezeči sok.

Suhe oči balkonske rože
gledajo zalivalnik.
Poševni dež roke umije cvetju obraz.
Vse je ena sama glasba pomladi,
ki nežno govori, kako smo srečni,
da nam zemlja materinsko rodovitna
trepetlika pod nogami.

www.tatjana-malec.si