Ko umrem, nikar za mano ne žaluj nič delj,
kakor bo odklenkal mrkoglasi zvon,
ki znal bo, da sem zapustil to globel
in zbežal v še nizkotnejšo, v črvji dom.
Besede te beroč ne spomni se na roko,
ki je pisala: ljubim te tako, da bil
bi rad pozabljen, zakopan v misel globoko
kot v prst, ne pa s spominom tebe žalostil.
Rečem ti – ko te stihe vidiš, jaz pa ilo
Morda sem že, naj niti ubogo moje ime
ti z ust ne pride več; kot je ugasnilo
Moje življenje, naj ljubezen tvoja umre:
raje ko da svet gleda tvojo žalost vdano
in se ti posmehuje skupaj z mrtvim mano.
Ko umrem, nikar za mano ne žaluj nič delj,
