Po kleteh temačnih,
zatohlih in starih
se sprehodiva...
do konca dvora
v najtemnejšo ječo,
kjer Ona prebiva.
Pa jo vprašajva,
kam je sonce skrila,
zakaj si je rajši okove
nadela in obnemela,
namesto da bi ljubila.
Poglej, kako rjove,
nemočna v strahu umira...
oblizuje plesnive zidove,
vanje udarja s čelom, s pestmi...
kri iz brazgotin počasi kaplja,
se v pajčevino lovi…
No, pa pojdiva, čas je...
te le še nežno objamem
in šopek marjetic ti dam v slovo…
sem jih v breznih tvoje duše nabrala,
mimogrede… kar tako…
Po kleteh temačnih, 
