|  Po kleteh temačnih,
zatohlih in starih
se sprehodiva...
do konca dvora
v najtemnejšo ječo,
kjer Ona prebiva.
Pa jo vprašajva,
kam je sonce skrila,
zakaj si je rajši okove
nadela in obnemela,
namesto da bi ljubila.
Poglej, kako rjove,
nemočna v strahu umira...
oblizuje plesnive zidove,
vanje udarja s čelom, s pestmi...
kri iz brazgotin počasi kaplja,
se v pajčevino lovi…
No, pa pojdiva, čas je...
te le še nežno objamem
in šopek marjetic ti dam v slovo…
sem jih v breznih tvoje duše nabrala,
mimogrede… kar tako…
|
NE ZAMUDITE
No, pa pojdiva…
Prispeval/a: gabriel s dne četrtek, 3. april 2008 @ 22:15 CEST
Lp! gabriel s
No, pa pojdiva…
Prispeval/a: dunja dne četrtek, 3. april 2008 @ 22:16 CEST
Nuši tvoja pesmica se mi zdi nekako resnična in boleča.
Mislim da jo nisi, kar tako napisala. Položi te marijetice, obrni se
na drugo stran in odkorakaj čim prej in čim dalj od vsega tega.
V življenju so trenutki, ko nekdo pogreša te,
te želi objeti, živiš v njegovih sanjah, ti pa opaziš ne.
Lp.Dunja
No, pa pojdiva…
Prispeval/a: Nuška Golobič dne petek, 4. april 2008 @ 18:51 CEST
Heh le kam jaz kaj grem?:) V neznano:)!
Dunja hvala za lep komentar ampak takšna "raziskovanja" so del mene, brez tega me na nek način niti ni:)...prisegam na brezna, ne na cvetličarne, heh to mi je v krvi:)
Pozdravček obema od Nuške:)
---
Z ljubeznijo v očeh in vetrom v laseh:)
No, pa pojdiva…
Prispeval/a: jože.k dne sreda, 9. april 2008 @ 21:11 CEST
jože.k
No, pa pojdiva…
Prispeval/a: Nuška Golobič dne petek, 11. april 2008 @ 12:31 CEST
Lep dan Nuška
---
Z ljubeznijo v očeh in vetrom v laseh:)