Pa me sovraži, če želiš: ne odlašaj, zdaj,
ko srenja družno moja dela zametuje,
Fortune zlobi se pridruži in me teptaj.
Ne čakaj, da na koncu udariš me najhuje;
Nikar, ko bolečina se mi v srcu umirja,
kakor plenilska zadnja straža znova
napasti me: naj bo viharnega večera
mirna vsaj noč – saj zmaga je tako gotova!
Ne, če bi me zapustil rad, nikar potem,
ko druge bolj drobne so že odskelele;
napadi prvi, na vso moč; vsaj zvem,
kako je, kadar te kolo Fortune melje –
in ko bom enkrat tebe zgubil, vsa nesreča,
ki me še doleti, ne bo tako boleča.
Pa me sovraži, če želiš: ne odlašaj, zdaj,
