|  Kar tako, nevede, si prišla
nepovabljena, brez vprašanja
vdrla si mi .., tja, kjer si
iskati želela sanje, v tisti
moj kot, za tisto ograjo, kjer
sem visoko napetost napeljal
in grom in strelo in ...
Osupel sem spoznal, da si preživela,
preživela vse in zdaj mi šepetaš,
da me ljubiš, da mi ljubiš vse,
moje oči, dušo, lase, srce,
kaj vse mi ljubiš ne ...
Zate ni ograj, ni strele, ni
groma, ni napetosti visoke,
tebe zanimajo samo katakombe
moje duše, neznane, temne,
preklete in globoke ...
Kjer se nič ne rodi, nič umre,
mrtvilo, še najmanj krila
njih sledi, izvita iz kokonov,
niti vzdih, niti sled, življenja
zapravljenih eonov ...
Moj jaz, ga preučuješ, kot
dosleden botanik čudno rožo,
navdušen nad tem, da diši in
ne cveti, iščeš vonja te sledi,
in moj jaz, Tebi ne zbeži ...
Nehaj šepetati, ne morem spati,
nehaj zdaj, nehaj me buditi,
ne nosi te luči v temino,
ker na koncu moral bom kričati,
da Te ljubim, v neskončno bolečino ...
gabriel s
|
NE ZAMUDITE
Šepet
Prispeval/a: dunja dne sreda, 2. april 2008 @ 11:17 CEST
(jao, žene,žene poludjet će mene)
malo šale, drugač zelo , zelo lepo.
Lp! Dunja
Šepet
Prispeval/a: Nuška Golobič dne sreda, 2. april 2008 @ 15:51 CEST
ker na koncu moral bom kričati,
da Te ljubim, v neskončno bolečino ..."
za bralca kot puščica direktno v srce! ...boleče in pesniško vrhunsko! Bravo Gabriel S
Pozdravček od Nuške:)
---
Z ljubeznijo v očeh in vetrom v laseh:)
Šepet
Prispeval/a: Ljuba dne sreda, 2. april 2008 @ 19:27 CEST
Jaz bi pa zadnji verz popravila, da bi se glasil:
... da te ljubim z neskončno bolečino... ....... ali pa
... da te ljubim do neskončne bolečine ...
...se pravi z bolečino v srcu, ker pač ne moreš nekoga ljubiti v bolečino, ampak kvečjemu do bolečine, oziroma z bolečino.
Drugače pa, krasna pesem, tako lepa, da dobesedno vzbuja bolečino v srcu bralca, še bolj bralke. :o
Lep pozdrav
Ljuba
Šepet
Prispeval/a: gabriel s dne četrtek, 3. april 2008 @ 22:02 CEST
gabriel s
Šepet
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 6. april 2008 @ 11:20 CEST
z besedami so lahko igramo, jih mečemo v zrak, zapustimo in spet iščemo, jih oblačimo po svojem okusu, z njimi lahko zastrupljamo ozračje, jih jemljemo resno ali v narekovaju, z besedami lahko učimo in vzgajamo, lahko jih napihnemo, pohodimo, jih pozabimo, v ljubezenskih pismih jih poljubljamo in povzdigujemo. V peziji so lepe in pomenske besede vedno nekaj veličastnega. Besedam ne moremo prepovedati, da ne bi obljubljale, lahko jih prelomimo, lahko z lepimi besedami ližemo in laskamo, božamo lička, odpenjamo nederčke in ljubimo do neskončne bolečine neskončno število deklet ali moških, če smo zavrnjeni, nastopi bolečina in tudi taka bolečina nekoč zagotovo mine.
Neskončna je samo ljubezen, ki je tako metafizična, kozmična in tako nenormativna, da ji ni mogoče določiti ne časa, ne limita njenega obstoja. Podeluje milino, harmonijo, združuje, izhaja iz načela srca, je manifestacija lepote, vrača nas k idejam, iz katerih izhaja narava sama, ni spremenljiva in špekulativna, preverja se skozi stvarnost. Je v stalnem mističnem doživetju, se staplja v transu z ljubljenim bitjem, ki ga pa ni vsakdo sposoben.
V pravilnih dozah in razmerjih je zlati rez življenja, je arhitekt vesolja in naše duše, je tolažba, je iskrenost, je celo povzdignjena na najvišje mesto k Bogu, je sijaj tistega, ki jo nosi v srcu, nas nosi v višave. Beseda ljubezen kaže na življenje kakršno bi imelo biti v svoji idealni podobi. Srce, ki nosi ljubezen je velikan z veliko moči, strasti in značaja. Beseda ljubezn je polna povzdigujoče čudežnosti, poganja utrip srca v ritmu in vrže človeka v zamaknjenost. Razum je podrejen ljubezni.
Pa naj bo o besedi ljubezen dovolj!
Lahko tudi mi tu nadaljujemo z razpravo o ljubezni. Za marsikoga bo ljubezen socialna lastnost, kadar ženska in moški zbereta skupaj toliko veselja in zadovoljstva, da napolnita drug drugega s čustovm nežnosti, ki učinkuje in budi tudi stopnjo ljubezni. Ljudje pa se kažejo v ljubezni dobre in slabe.
Prisrčen pozdrav vsem zaljubljenim in od sreče vzvišenim
Tatjana