Kar tako, nevede, si prišla
nepovabljena, brez vprašanja
vdrla si mi .., tja, kjer si
iskati želela sanje, v tisti
moj kot, za tisto ograjo, kjer
sem visoko napetost napeljal
in grom in strelo in ...
Osupel sem spoznal, da si preživela,
preživela vse in zdaj mi šepetaš,
da me ljubiš, da mi ljubiš vse,
moje oči, dušo, lase, srce,
kaj vse mi ljubiš ne ...
Zate ni ograj, ni strele, ni
groma, ni napetosti visoke,
tebe zanimajo samo katakombe
moje duše, neznane, temne,
preklete in globoke ...
Kjer se nič ne rodi, nič umre,
mrtvilo, še najmanj krila
njih sledi, izvita iz kokonov,
niti vzdih, niti sled, življenja
zapravljenih eonov ...
Moj jaz, ga preučuješ, kot
dosleden botanik čudno rožo,
navdušen nad tem, da diši in
ne cveti, iščeš vonja te sledi,
in moj jaz, Tebi ne zbeži ...
Nehaj šepetati, ne morem spati,
nehaj zdaj, nehaj me buditi,
ne nosi te luči v temino,
ker na koncu moral bom kričati,
da Te ljubim, v neskončno bolečino ...
Kar tako, nevede, si prišla
