Čakala ga je...

Sedela je, se malce ozirala in iskala...
Iskala plamen v očeh, si rahlo popravila pramen las,
Ter nežno, skorajda s tresočim glasom rekla:
Si ti res ta, ki ga čakam, ki ga želim osrečiti...
Tvoj glas je takšen, da te bom spoznala,
Da bom vedela, da si ti tisti ki ga čakam...
Kakor nekdo, ki ga poznam že sto let...
Zakaj molčiš, me preizkušaš, sem prava ?

In spregovoril je, jo nežno pogladil po laseh...
Da je iskra preskočila, ko so solze spolzele po licih,
Tiste, ki so gasile plamen ter podžigale novega...
Ki se je širil na vsak košček telesa, z igro ustnic, sanj...
Nežen objem sta želela, da bi trajal neskončno,
Dotik ustnic, toplina teles postaneta eno...
In ju kot drgetanje nežnega makovega cveta,
V vsej veličastni barvi omami, popelje v drug svet...

Trenutek, ko sta se zbudila iz sanj, občutkov,
Ko sta se prijetno utrujena zazrla v oči drug drugemu,
Se malce sramežljivo dotaknila ustnic,
Ter spet predala drug drugemu, je bil kot veter,
Ki ju je lahkotno pobožal, malce objel,
Kakor bi hotel reči, ostanita skupaj, zdaj, potem,
Tudi ko preneha govoriti vajin objem,
Saj vaju je plamen ljubezni družil, združil...