Prebudil sem se sredi noči,
in slišal nekoga, ki skozi okno mi govori.
Od straha se vstanem in k stikalu hitim,
da vidim, če so to sanje, da se zbudim.
Stikala prižgati ne upam si,
mogoče bilo bi to zadnje, kar videl bi.
Takret utihnil globoki je glas,
v sobi zavladal strašanski je mraz.
K oknu povzpnem se s strahom v očeh,
da vidim, po katerih prišel je poteh.
Zagledam na travniku nekakšen obred,
od tam prihajal je jasen pogled.
Ob mesečini in ognju so zrli v nebo,
govorili počasi, enotno, zvesto.
Brez diha in s strahom sem v nje se zaziral,
saj videti bilo je, da je nekdo umiral.
Slišal sem čudne besede, reči,
kot da ponovno nekdo meni govori.
Takrat želim zapreti okno in oditi stran
nakar zagledal sem ga-Vran.
To so le sanje, sem končno dejal,
zaprl okno, se vlegel in zaspal...
Prebudil sem se sredi noči,
in slišal nekoga, ki skozi okno mi govori...
Prebudil sem se sredi noči,
