Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah
lahko dobivaš tudi na dom.
torek, 25. julij 2006 @ 05:08 CEST
Uporabnik: Anonymous
Nabit urnik šolskih obveznosti, nalog, odgovornosti, izven šolske dejavnosti,
napetost, utrujenost…Vsako leto znova govorimo o istih pritiskih, katerim so
podvrženi naši otroci. Pa kot da se ne premakne z mrtve točke. Otroci so vsako
leto izpostavljeni hudim naporom, kljub temu da se tudi mnoge šole trudijo biti
bolj elastične, bolj razumevajoče do otrok. Navkljub dobri volji pa morajo izpolniti
vse zahteve in slediti vsem detajlom učnih programov.
Kdo bo zaščitil naše otroke, če ne mi, starši!
Pojdimo po vrsti. Najprej šolske obveznosti. Koliko domačih nalog naj ima otrok,
ali bolje, koliko časa naj prebije ob domačih nalogah? Katera je tista prava
mera, ki otroka sicer prisili k nekemu rutinskemu urniku in učenju, pa mu vendar
ne vzame veselja do dela? Odgovor je enostaven: ko je nalog toliko, da so mu
v veselje in zabavo. Ko presežemo to mejo, ki jo otrok zmore, postane domača
naloga breme, utež, nekaj, čemur se otrok že vnaprej upira in česar se že vnaprej
boji.
torek, 25. julij 2006 @ 05:07 CEST
Uporabnik: Minka
Avtor: Vanja K. Rainer
Nemalo staršev ob rojstvu novega člana prične razmišljati tudi o njegovi prihodnosti.
Izpostavljeno je predvsem šolanje našega otroka in prav je tako. Neizpodbitno
dejstvo je, da bo šolanje otroka, s finančnega vidika, vedno težje. Zato je
prav, da se s tem dejstvom sprijaznimo in poskušamo uresničiti kar se uresničiti
da.
»Zlati« socialistični časi, ko je šolanje bilo brezplačno, so že nekaj časa
mimo in potrebno je razmišljati kaj bo v prihodnosti. Nemalo katera šola, bodisi
osnovna ali srednja, nima več učbeniškega sklada. Zaradi tega smo starši vsako
leto izpostavljeni velikim stroškom. Že v vrtcu se srečamo s številnimi izdatki
za plesne urice, za zgodnje učenje angleščine…, z rastjo otroka in s tem tudi
napredovanja v srednje, višje in visoke šole, pa se ti stroški samo stopnjujejo.
Zato je potrebno že zgodaj ob otrokovem rojstvu razmišljati ter iskati alternative
za njegovo prihodnost.
nedelja, 23. julij 2006 @ 05:13 CEST
Uporabnik: Pozitivke
Mojster - prek Benjamina Crema (julij 2006)
Človek ima srečo, nikoli ni prikrajšan za pomoč, ko jo potrebuje. Ne glede na to, kako težke so razmere, ne glede na to, kako velike in resne so nevarnosti, s katerimi se srečuje, je lahko prepričan, da ga njegovi starejši bratje nikoli ne bodo zapustili. Večkrat v dolgi človeški zgodovini, ko je bilo videti, da je vse izgubljeno in da je človekova prihodnost nevarno negotova, je pomoč prispela in človekova pot naprej je bila znova obnovljena. Tako je danes v tem bučnem času, ko je človek v vrtincu bojujočih sil, ko ne ve, kakšen bo naslednji korak in ko ga je ogromnost naloge, ki je pred njim, povsem premagala.
......Ko zapuščamo svoja starodavna prebivališča, svoje misli in ukrepe preusmerjamo v pomoč svojim bratom, ki se s težavo prebijajo. Z zgledom želimo pokazati, da ni vse izgubljeno, da lahko ljudje svoja življenja uredijo na drugačen, boljši način; da enotnost in sreča izhajata iz pravičnosti in svobode; da je delitev dobrin naravno dejanje enotnosti in enostaven odgovor za vse človekove nadloge.
četrtek, 20. julij 2006 @ 10:05 CEST
Uporabnik: Anonymous
Katere pravice ima begunec in kakšne so dolžnosti države?
(26.11.2004)
Vlade držav svojim državljanom navadno zagotavljajo temeljne človekove pravice
in telesno integriteto. Toda ko državljani postanejo begunci, izgubijo svojo
varnost in pomoč države, da bi jim jo ustrezno nudila in zagotovila. Takrat
to obveznost prevzamejo države, v katere se begunci zatečejo po pomoč. Begunec
ima pravico zaprositi državo pribežališča za azil. Begunci naj bi zato v državi
pribežališča prejeli vsaj enake pravice in osnovno pomoč kot katerikoli drugi
tujec, ki zakonito prebiva v državi.
torek, 18. julij 2006 @ 17:20 CEST
Uporabnik: Anonymous
Zaradi globoke krize v našem šolstvu na vseh ravneh je nujno potrebna temeljita
preobrazba šolskega sistema. Kako daleč se je vse skupaj že pogreznilo, pripoveduje
pismo zagrenjene matere 14-letnika, ki je bil vsa zadnja leta osnovne šole odličen
in ima status športnika, pa ga ob koncu junija, ko se je končal drugi krog izbirnega
postopka za vpis v srednje šole, ni bilo na seznamu nobene izmed izbranih šol
z omejitvijo vpisa.
Vredno je ponoviti nekatere njene misli: »Otroci so prihajali z rosnimi očmi,
starši pa smo polni jeze, ki je ne moremo stresti na nikogar. Še nad učitelji
je nismo mogli stresti, saj so bili globoko razumevajoči in pretreseni nad tem,
kar se je letos dogajalo. Namesto da bi uživali počitnice, se ne morejo vpisati
na želeno gimnazijo, ker jih je sistem izpljunil in čakajo, da jih na individualno
prošnjo morda sprejme kakšna gimnazija. Kdo prevzema odgovornost za frustracije,
migrene in druge probleme, s katerimi se danes soočajo otroci.« Zapisala je
tudi, da se nima smisla truditi, da sistem smrdi, da dajejo starši napačna sporočila
ali preprosto, da je najbolje biti povsem povprečen.
četrtek, 13. julij 2006 @ 05:05 CEST
Uporabnik: Anonymous
Svet je še vedno poln večjih ali manjših diktatorjev: v politiki, v podjetjih,
v verskih skupnostih, v različnih ustanovah in lokalnih skupnostih, društvih
in celo v družinah. Prevzeti so od lastne moči in veličine, občudujejo same
sebe, izpolnjuje jih vladanje vsaj enemu človeku (četudi lastnemu otroku), sanjajo
pa o vladanju čim večjim množicam.
Znameniti komik Charlie Chaplin se je že leta 1940, ko se je druga svetovna
vojna komaj dobro začela, »poklonil« Hitlerju (zanimivo, da sta se rodila v
razmaku štirih dni) in vsem drugim diktatorjem in diktatorčkom. Čeprav je film
predvsem komedija, pa je njegovo sporočilo skrajno resno in aktualno. V končnem
govoru, ki ga dejansko izvede židovski brivec (prav tako kakor diktatorja Hynkla
ga igra sam Chaplin) nam Charlie Chaplin priredi pravi proti-diktatorski govor.
O njem bi morali veliko razmišljati:
sreda, 12. julij 2006 @ 17:05 CEST
Uporabnik: Anonymous
Piše: Marko Pogačnik
V času razprav o odnosu med veroizpovedmi in družbo se je vredno vprašati,
kakšen je smisel verovanja in kaj nam pomenijo različne veroizpovedi. Verovati
pomeni zaupati nečemu, česar osebno ne moremo neposredno izkusiti. Navadno se
veroizpovedi naslanjajo na izkušnje redkih posameznikov. Na tak ali drugačen
način jih je pretresla božja navzočnost. Dotaknila se jih je večnost. Pripovedovali
so o tem, nastale so legende in pričevanja svetih knjig. Kot posledica so neznanemu
začeli verjeti tudi ljudje, ki takih izkušenj sami niso nikdar doživeli.
sreda, 12. julij 2006 @ 05:10 CEST
Uporabnik: Anonymous
V času, ko se družba sooča z demografskim trendom staranja prebivalstva in se
kot celota hote ali nehote vključuje v procese globalizacije, se nam dozdeva,
da smo se znašli na razpotju. Rešitve iz preteklosti, ustaljeni načini delovanja,
so se v novih razmerah izkazali za pomankljive in nezmožne zagotoviti nove dolgoročne
rešitve. Problematika nikakor ni enostavna, še toliko bolj občutljiva pa je
zaradi svoje močne socialne komponente.
Ne dotika se samo neke marginalne skupine, ampak se zadira globoko v ustroj sodobne družbe, kot jo poznamo vse življenje.
Mnogi udeleženi, ki so vse življenje zaupali v družbeni dogovor in verjeli,
da bo družba spoštovala njihovo zavezo in jim na starost vračala tisto, kar
jim pripada, se v današnjih turbulentnih časih upravičeno počutijo prevarane,
izigrane. Hkrati pa se zavedamo, da nekonstruktivno zaviranje sprememb ne bo
zaustavilo, temveč zgolj odložilo- v našo škodo.
torek, 11. julij 2006 @ 05:05 CEST
Uporabnik: Anonymous
Piše: Marko Pogačnik
Ko razmišljamo o nesebični službi bližnjim in kujemo načrte za pomoč revnim,
pogosto pozabljamo, da bogati narodi niso nič manj nesrečni. Da bi v pogojih
današnje civilizacije nek narod ali posameznik lahko bil bogat, mora zadrževati
pretok energije, neusmiljeno črpati resurse in do kraja izostriti razumsko kontrolo
nad življenjskimi tokovi. Mora biti, tako rekoč, sam sebi janičar.
Posledica takšnega omejevanja je navidezno bogastvo, ki ga lahko enačimo z dejansko
nesrečo. Da bi dosegel ali ohranil zastavljeni nivo izobilja, mora človek zatirati
svojo lastno svobodo in z njo polnost (globinsko izpolnjenost) svojega bitja.
sreda, 5. julij 2006 @ 05:07 CEST
Uporabnik: Anonymous
Piše: Alida Blažič
Svet je razdeljen na ljudi, ki tekmujejo, in tiste, ki sodelujejo. Glavni problem
človeštva je, da je svet zelo razdeljen, nesložen in da v njem prevladuje tekmovalnost.
To so značilnosti naših političnih in ekonomskih sistemov, ki temeljijo na tržnih
silah, komercializaciji, pretiravanju, podpihovanju nacionalizma in poveličevanju
moči. Če se ne odpovemo tekmovalnosti, bomo uničili sebe in planet. Človeštvo
mora dojeti, da smo med seboj odvisni in moramo spoštovati določena pravila
igre.
petek, 30. junij 2006 @ 05:03 CEST
Uporabnik: Pozitivke
Z Jimom Boyackom in Helen Bowen se je pogovarjala Megan Scherer
Ponovna vzpostavitev pravičnosti je skupnostno zasnovan sodni proces, ki se,
namesto maščevanja in kaznovanja, osredotoča na odgovornost in popravo povzročene
škode. Žrtve in storilci kaznivih dejanj se sestanejo na skupni konferenci za
medsebojno pomoč. Proces, ki se imenuje ponovna vzpostavitev pravičnosti (restorative
justice), izvajajo lokalne in vladne skupine v nekaterih državah, kot so na
primer ZDA, Kanada, Avstralija in Velika Britanija.
Nova Zelandija je leta 2002 postala prva država, ki je začela izvajati ta proces
in je njegova načela vključila v kazensko zakonodajo za odrasle. Megan Scherer
je intervjuvala dva od ustanoviteljev novozelandske Organizacije za ponovno
vzpostavitev pravičnosti iz Aucklanda (New Zealand's Restorative Justice Trust):
Jima Boyacka in Helen Bowen, ki sodelujeta pri izobraževanju skupin, ki se zanimajo
za proces ponovne vzpostavitve pravičnosti.
Lepo je , ko smo zadovoljni vsi, otroci, vzgojitelji in starši – pismo
staršev otrok, ki so v šolskem letu 2005/06 obiskovali vrtec Selce
No, pa je minilo še eno šolsko leto. Napočil je čas za analize in ocene, …kdo
je izpolnil pričakovenja in kdo ne, kdo je dobro opravljal svoje poslanstvo
itd.
Starši otrok, ki so v pravkar končanem šolskem letu obiskovali vrtec Selce
(enota OŠ Voličina), smo enotnega mnenja:«Ta vrtec je presegel naša pričakovanja.«
Vrtec stoji v idilični pokrajini Slovenskih goric, vstran od cestnega vrveža
in drugih slabih okoljskih vplivov. Obdaja ga prostrana zelenica z igrali in
mnogimi drevesi, ki služijo tudi kot senca.
Globalizacija ali amerikanizacija ali evropeizacija ali vatikanizacija Slovenije?
četrtek, 29. junij 2006 @ 05:03 CEST
Uporabnik: Pozitivke
Piše: Miha Jensterle
»V globalnem svetu, ki se poraja, bodo vse meje med narodi 'zginile' oziroma
postale nepomembne. In brezna med religijami naj bi zapolnila ljubezen do sočloveka.
Ljudje naj bi prenehali biti 'lokalpatrioti'. Nacionalizma in verskega ekskluzivizma,
ki dandanes (politično) razdvajata človeštvo na 'naše/sovražnike' in 'pravoverne/heretike',
naj bi bilo konec. Vsi ljudje naj bi končno postali 'zemljani',« - nam govorijo
ekonomisti, ki trgovino vidijo kot edini element povezvanja in 'trg' opazujejo
globalno. Tako govorijo tudi vsi 'svetovni' poitiki, tudi papež, politiki EU
in slovenski, kadar govorijo ljudem 'Pravljico o globalizaciji in miru'.
A dejansko so rasizmi in nacizmi in fašizmi v vzponu, predvsem pa se tako verski
ekskluzivizem Vatikana kot islama, povečujeta. Gradijo se nove 'trdnjave' in
obzidja se debelijo, jarki povečujejo, orožja je vse več...
četrtek, 22. junij 2006 @ 15:44 CEST
Uporabnik: Anonymous
Dispraksija, ki povzroča težave z gibanjem, koordinacijo, organizacijo in pri
predelovanju senzornih informacij, je skrita motnja, ki lahko otroka vodi v
številne učne in socializacijske težave. Pogosto je ta motnja spregledana.
Kljub primernim tehnikam učenja, spodbudnemu okolju in povprečnim intelektualnim
sposobnostim imajo otroci z dispraksijo težave pri gibanju in učenju. Po zadnjih
raziskavah prizadene trikrat do štirikrat več dečkov kot deklic in ne mine s
starostjo. Pri vsakem posamezniku se pokaže v drugačni obliki. V normalnih okoliščinah
se tak otrok na prvi pogled ne razlikuje dosti od vrstnikov, vse dokler ne nastopi
čas za osvajanje novih (predvsem gibalnih) veščin.
sreda, 21. junij 2006 @ 18:10 CEST
Uporabnik: Anonymous
Piše: R.K.
Danes se čudimo velikanskim izdatkom, ki jih je in ki jih bo morala nameniti
Slovenija za oborožitev in vojsko na splošno (oklepniki, osebno orožje, letala
itd.). Praktično vse bo potrebno kupiti na novo – seveda vse v skladu s (fantomskimi)
standardi NATA. Tako naj bi samo v obdobju 2008 – 2015 za nakupe nove opreme
zapravili 170 milijard tolarjev (720 milijonov ameriških dolarjev) + redni izdatki
za vojsko + ˝izleti˝ naših vojakov v tuje države. Zakaj takšni nakupi? Za odgovor
moramo malo pobrskati po preteklosti in s tem bomo tudi laže razumeli, zakaj
smo sploh vstopili v NATO? Kdor misli, da zaradi varnosti je preprosto naiven.
Gre za biznis, seveda!
ponedeljek, 19. junij 2006 @ 05:05 CEST
Uporabnik: Anonymous
Otroci so vesela, igriva in komunikativna bitja ne glede na to, kdo in kakšni
so, ter s kakšno telesno hibo so se rodili. Takšne kot so moramo sprejeti. Na
bruhanje mi gre, ko vidim vse več staršev, ko svoje otroke vlečejo stran od
otroka na invalidskem vozičku ali mongoloidnega otroka. Ali ti, tako imenovani
starši, sploh vedo, kako se ta otrok v tistem trenutku počuti? Sam ni nič kriv,
če se je takšen rodil! Že na samem začetku življenja ga poskušajo izločiti in
izolirati iz družbe, ki naj bi bila za vse enaka, ampak kot da to ni dovolj,
svojo nesramno militantnost prenašajo na svoje otroke. Kakšen vzor so ti starši
svojim otrokom, ki namesto razlage otroka raje odtrgajo od sovrstnika?
Priznati moramo, da pogled na te otroke v čustvih večine ljudi zbudi usmiljenje,
vendar sem na taborih spoznal, da ti otroci usmiljenja ne potrebujejo, potrebujejo
samo to, da jih ljudje medse sprejmemo kot enakovrednega člana družbe, v kateri
živimo. Ne rečem, da smo na taborih delali čudeže, vendar je bil napredek otrok
v tednu dni dodobra opazen, spremljali smo njihovo igro in njihov sproščeni
smeh.
sobota, 17. junij 2006 @ 06:15 CEST
Uporabnik: Anonymous
Piše: Matija Ukmar
Kapitalizem in potrošništvo danes prodirata v vse pore družbe. Prav oholo sedata
na prestol zmagoslavja; to pa jima ni dovolj, prevzeti nam hočeta tudi primat
nad našim lastnim razmišljanjem.
Ekonomski teoretiki sicer pravijo, da je to najboljši sistem za uravnavanje
proizvodnje materialnih dobrin. Ne moremo mu oporekati učinkovitosti, želje
po napredku in materialne dobrobiti, ki jo ustvarja. Želja po razvoju je kapitalizem
vodila v industrijske revolucije in v osvajanja novih ozemelj. Danes je protestantska
etika osvojila svet; vsi smo postali del družbe, ki živi po njenih načelih in
zdi se, da se ne moremo izviti iz njenega primeža.
sobota, 17. junij 2006 @ 06:15 CEST
Uporabnik: Anonymous
Piše: Gaja Lašič
To je nadaljevanje prispevka Učenje preživetja v naravi. CILJ mojega pisanja
o tej temi je POZIV K AKCIJI. Pomagajte mi, prosim, in si kot starši, vzgojitelji,
učitelji, mentorji in vsi ostali, pričnite v svojem okolju prizadevati, da vsebine
preživetja v naravi minister za šolstvo vsaj z OKROŽNICO priporoči OŠ in SŠ
v obsegu izbirnih predmetov. Naj bo ta akcija prvi korak…
Gibanje za medgeneracijsko razumetje priletnosti in starosti
sobota, 17. junij 2006 @ 06:05 CEST
Uporabnik: Anonymous
Piše: Vladimir Gajšek, Intely way
Ko govorimo o kakovostni starosti, najdevamo razmerja, ki se razlikujejo po
zgodovinskih obdobjih – teh ni potrebno idealizirati. Socialna mreža medgeneracijskih
programov za kakovostno starost spada v program Inštituta Antona Trstenjaka
kot razvojni projekti, z izhodišči: socialna mreža medgeneracijskih programov
za kakovostno starost, ki jo razvijajo in uvajajo v program Inštituta Antona
Trstenjaka na terenu, izhaja iz dejstev, da tako rekoč vse tri generacije (mladina,
odrasli, starostniki ali priletni) soobstajajo kot določna zgodovinskodružbena
celota, kakor so vsa tri obdobja življenja skupno zajeta celota človekovega
življenja. Seveda prav Gibanje za pravičnost in razvoj lahko privzame spoznanja,
ki so glede na kakovostno starost skupna in družbeno učinkovita, interesno pa
podkrepljena s konkretnimi načrti na različnih bivanjskih področjih v mestu
in na podeželju.
sobota, 17. junij 2006 @ 06:05 CEST
Uporabnik: Anonymous
Piše: Rok Kralj
Danes je veliko govora o vpletanju politike v gospodarstvo (ali na splošno
v ekonomijo) in o tem, kako bi morala biti ekonomska sfera ločena od vpliva
države (torej predvsem od politike), kar je predvsem ideja tako imenovane neo-liberalne
smeri razmišljanja (bolje rečeno ideologije).
Ali je področje ekonomije lahko nekaj ločenega, nekaj kar deluje zase, izven
družbe kot celote? Temeljno vprašanje, ki se nam zastavlja je še širše: ali
so posamezna družbena področja – politika, ekonomija, zdravstvo, izobraževanje,
socialno varstvo, znanost, kultura itd. – samostojni, ločeni ali integralni
deli celote, ki jo s skupnim imenom imenujemo človeška družba? Pri našem razmišljanju
ostanimo pri odnosu med politiko in ekonomijo, čeprav moramo imeti v mislih
tudi druga družbena področja.
petek, 16. junij 2006 @ 06:05 CEST
Uporabnik: Anonymous
Piše: Darko
Nasilje nad starejšimi osebami je zagotovo resen problem tudi v Sloveniji,
čeprav statistični podatki morda ne kažejo tako. Razlog je v dejstvu, da je
dosti nasilja prikritega in storjenega v ožjem družinskem krogu, zato tudi ni
ustreznih prijav na policijo, tožilstvo, socialno varstvo in druge državne organe.
Prijavljeni so predvsem napadi na starejše na ulicah in javnih krajih, ko gre
za rope (kraja torbic in denarnic), ali za hujša nasilna kazniva dejanja, sicer
pa podatki o tem ne pridejo v javnost.
sreda, 14. junij 2006 @ 06:15 CEST
Uporabnik: Anonymous
Piše: Rok Kralj
Države imajo veliko možnosti vplivati na današnjo pretirano porabništvo prebivalstva,
ki uničuje družbene odnose in okolje. Predvsem pri porabi energetskih virov
bi države lahko vplivale na porabo svojega prebivalstva. Država bi lahko določila
največjo količino (kvoto), ki jo lahko porabi vsak prebivalec – v skladu s principom
pravične delitve dobrin in trajnostno naravnanostjo celotne družbe – temu ustrezno
pa bi tudi oblikovali cene. Dokler bi prebivalec (koliko lahko porabi gospodinjstvo,
bi bilo odvisno od števila njenih članov) porabljal količino, ki je manjša od
določene kvote (npr. bencina, elektrike, kurilnega olja), bi imel zagotovljeno
določeno (stimulativno) ceno.
sreda, 14. junij 2006 @ 06:10 CEST
Uporabnik: Anonymous
Piše: Moira
Veliko »papirjev« s takšnimi in drugačnimi razmišljanji je na straneh Gibanja
za pravičnost in razvoj že popisanih, a uglašeni na eno noto- pomagati. Spomnim
se svojega otroka, kako srečen je bil, ko sem ga zato, ker mi je pomagal pri
gospodinjskem opravilu, nagradila s poljubčkom in mu rekla, kako je priden.
Ali je to prav? Seveda je prav! Kakšno vprašanje?? Pa vendar…
Danes razmišljam o svojih korakih vzgoje. Vem, da sva se trudila vzgajati
po svojem občutku in otrok raste v fantka, ki nosi vse lastnosti zadovoljnega
otroka, ki je pripravljen pomagati in že zdaj ve, da ne sme zato pričakovati
ničesar. Zakaj? Ker sva ga naučila dojeti.