Nabit urnik šolskih obveznosti, nalog, odgovornosti, izven šolske dejavnosti, napetost, utrujenost…Vsako leto znova govorimo o istih pritiskih, katerim so podvrženi naši otroci. Pa kot da se ne premakne z mrtve točke. Otroci so vsako leto izpostavljeni hudim naporom, kljub temu da se tudi mnoge šole trudijo biti bolj elastične, bolj razumevajoče do otrok. Navkljub dobri volji pa morajo izpolniti vse zahteve in slediti vsem detajlom učnih programov.

Kdo bo zaščitil naše otroke, če ne mi, starši!

Pojdimo po vrsti. Najprej šolske obveznosti. Koliko domačih nalog naj ima otrok, ali bolje, koliko časa naj prebije ob domačih nalogah? Katera je tista prava mera, ki otroka sicer prisili k nekemu rutinskemu urniku in učenju, pa mu vendar ne vzame veselja do dela? Odgovor je enostaven: ko je nalog toliko, da so mu v veselje in zabavo. Ko presežemo to mejo, ki jo otrok zmore, postane domača naloga breme, utež, nekaj, čemur se otrok že vnaprej upira in česar se že vnaprej boji.

Avtor: Vanja K. Rainer

Nemalo staršev ob rojstvu novega člana prične razmišljati tudi o njegovi prihodnosti. Izpostavljeno je predvsem šolanje našega otroka in prav je tako. Neizpodbitno dejstvo je, da bo šolanje otroka, s finančnega vidika, vedno težje. Zato je prav, da se s tem dejstvom sprijaznimo in poskušamo uresničiti kar se uresničiti da.

»Zlati« socialistični časi, ko je šolanje bilo brezplačno, so že nekaj časa mimo in potrebno je razmišljati kaj bo v prihodnosti. Nemalo katera šola, bodisi osnovna ali srednja, nima več učbeniškega sklada. Zaradi tega smo starši vsako leto izpostavljeni velikim stroškom. Že v vrtcu se srečamo s številnimi izdatki za plesne urice, za zgodnje učenje angleščine…, z rastjo otroka in s tem tudi napredovanja v srednje, višje in visoke šole, pa se ti stroški samo stopnjujejo. Zato je potrebno že zgodaj ob otrokovem rojstvu razmišljati ter iskati alternative za njegovo prihodnost.

Mojster - prek Benjamina Crema (julij 2006)

Človek ima srečo, nikoli ni prikrajšan za pomoč, ko jo potrebuje. Ne glede na to, kako težke so razmere, ne glede na to, kako velike in resne so nevarnosti, s katerimi se srečuje, je lahko prepričan, da ga njegovi starejši bratje nikoli ne bodo zapustili. Večkrat v dolgi človeški zgodovini, ko je bilo videti, da je vse izgubljeno in da je človekova prihodnost nevarno negotova, je pomoč prispela in človekova pot naprej je bila znova obnovljena. Tako je danes v tem bučnem času, ko je človek v vrtincu bojujočih sil, ko ne ve, kakšen bo naslednji korak in ko ga je ogromnost naloge, ki je pred njim, povsem premagala.

......Ko zapuščamo svoja starodavna prebivališča, svoje misli in ukrepe preusmerjamo v pomoč svojim bratom, ki se s težavo prebijajo. Z zgledom želimo pokazati, da ni vse izgubljeno, da lahko ljudje svoja življenja uredijo na drugačen, boljši način; da enotnost in sreča izhajata iz pravičnosti in svobode; da je delitev dobrin naravno dejanje enotnosti in enostaven odgovor za vse človekove nadloge.

Katere pravice ima begunec in kakšne so dolžnosti države?
(26.11.2004)

Vlade držav svojim državljanom navadno zagotavljajo temeljne človekove pravice in telesno integriteto. Toda ko državljani postanejo begunci, izgubijo svojo varnost in pomoč države, da bi jim jo ustrezno nudila in zagotovila. Takrat to obveznost prevzamejo države, v katere se begunci zatečejo po pomoč. Begunec ima pravico zaprositi državo pribežališča za azil. Begunci naj bi zato v državi pribežališča prejeli vsaj enake pravice in osnovno pomoč kot katerikoli drugi tujec, ki zakonito prebiva v državi.

Zaradi globoke krize v našem šolstvu na vseh ravneh je nujno potrebna temeljita preobrazba šolskega sistema. Kako daleč se je vse skupaj že pogreznilo, pripoveduje pismo zagrenjene matere 14-letnika, ki je bil vsa zadnja leta osnovne šole odličen in ima status športnika, pa ga ob koncu junija, ko se je končal drugi krog izbirnega postopka za vpis v srednje šole, ni bilo na seznamu nobene izmed izbranih šol z omejitvijo vpisa.

Vredno je ponoviti nekatere njene misli: »Otroci so prihajali z rosnimi očmi, starši pa smo polni jeze, ki je ne moremo stresti na nikogar. Še nad učitelji je nismo mogli stresti, saj so bili globoko razumevajoči in pretreseni nad tem, kar se je letos dogajalo. Namesto da bi uživali počitnice, se ne morejo vpisati na želeno gimnazijo, ker jih je sistem izpljunil in čakajo, da jih na individualno prošnjo morda sprejme kakšna gimnazija. Kdo prevzema odgovornost za frustracije, migrene in druge probleme, s katerimi se danes soočajo otroci.« Zapisala je tudi, da se nima smisla truditi, da sistem smrdi, da dajejo starši napačna sporočila ali preprosto, da je najbolje biti povsem povprečen.

Svet je še vedno poln večjih ali manjših diktatorjev: v politiki, v podjetjih, v verskih skupnostih, v različnih ustanovah in lokalnih skupnostih, društvih in celo v družinah. Prevzeti so od lastne moči in veličine, občudujejo same sebe, izpolnjuje jih vladanje vsaj enemu človeku (četudi lastnemu otroku), sanjajo pa o vladanju čim večjim množicam.

Znameniti komik Charlie Chaplin se je že leta 1940, ko se je druga svetovna vojna komaj dobro začela, »poklonil« Hitlerju (zanimivo, da sta se rodila v razmaku štirih dni) in vsem drugim diktatorjem in diktatorčkom. Čeprav je film predvsem komedija, pa je njegovo sporočilo skrajno resno in aktualno. V končnem govoru, ki ga dejansko izvede židovski brivec (prav tako kakor diktatorja Hynkla ga igra sam Chaplin) nam Charlie Chaplin priredi pravi proti-diktatorski govor. O njem bi morali veliko razmišljati:

Piše: Marko Pogačnik

V času razprav o odnosu med veroizpovedmi in družbo se je vredno vprašati, kakšen je smisel verovanja in kaj nam pomenijo različne veroizpovedi. Verovati pomeni zaupati nečemu, česar osebno ne moremo neposredno izkusiti. Navadno se veroizpovedi naslanjajo na izkušnje redkih posameznikov. Na tak ali drugačen način jih je pretresla božja navzočnost. Dotaknila se jih je večnost. Pripovedovali so o tem, nastale so legende in pričevanja svetih knjig. Kot posledica so neznanemu začeli verjeti tudi ljudje, ki takih izkušenj sami niso nikdar doživeli.

V času, ko se družba sooča z demografskim trendom staranja prebivalstva in se kot celota hote ali nehote vključuje v procese globalizacije, se nam dozdeva, da smo se znašli na razpotju. Rešitve iz preteklosti, ustaljeni načini delovanja, so se v novih razmerah izkazali za pomankljive in nezmožne zagotoviti nove dolgoročne rešitve. Problematika nikakor ni enostavna, še toliko bolj občutljiva pa je zaradi svoje močne socialne komponente.

Ne dotika se samo neke marginalne skupine, ampak se zadira globoko v ustroj sodobne družbe, kot jo poznamo vse življenje. Mnogi udeleženi, ki so vse življenje zaupali v družbeni dogovor in verjeli, da bo družba spoštovala njihovo zavezo in jim na starost vračala tisto, kar jim pripada, se v današnjih turbulentnih časih upravičeno počutijo prevarane, izigrane. Hkrati pa se zavedamo, da nekonstruktivno zaviranje sprememb ne bo zaustavilo, temveč zgolj odložilo- v našo škodo.

Piše: Marko Pogačnik

Ko razmišljamo o nesebični službi bližnjim in kujemo načrte za pomoč revnim, pogosto pozabljamo, da bogati narodi niso nič manj nesrečni. Da bi v pogojih današnje civilizacije nek narod ali posameznik lahko bil bogat, mora zadrževati pretok energije, neusmiljeno črpati resurse in do kraja izostriti razumsko kontrolo nad življenjskimi tokovi. Mora biti, tako rekoč, sam sebi janičar.

Posledica takšnega omejevanja je navidezno bogastvo, ki ga lahko enačimo z dejansko nesrečo. Da bi dosegel ali ohranil zastavljeni nivo izobilja, mora človek zatirati svojo lastno svobodo in z njo polnost (globinsko izpolnjenost) svojega bitja.

Piše: Alida Blažič

Svet je razdeljen na ljudi, ki tekmujejo, in tiste, ki sodelujejo. Glavni problem človeštva je, da je svet zelo razdeljen, nesložen in da v njem prevladuje tekmovalnost. To so značilnosti naših političnih in ekonomskih sistemov, ki temeljijo na tržnih silah, komercializaciji, pretiravanju, podpihovanju nacionalizma in poveličevanju moči. Če se ne odpovemo tekmovalnosti, bomo uničili sebe in planet. Človeštvo mora dojeti, da smo med seboj odvisni in moramo spoštovati določena pravila igre.

Z Jimom Boyackom in Helen Bowen se je pogovarjala Megan Scherer

Ponovna vzpostavitev pravičnosti je skupnostno zasnovan sodni proces, ki se, namesto maščevanja in kaznovanja, osredotoča na odgovornost in popravo povzročene škode. Žrtve in storilci kaznivih dejanj se sestanejo na skupni konferenci za medsebojno pomoč. Proces, ki se imenuje ponovna vzpostavitev pravičnosti (restorative justice), izvajajo lokalne in vladne skupine v nekaterih državah, kot so na primer ZDA, Kanada, Avstralija in Velika Britanija.

Nova Zelandija je leta 2002 postala prva država, ki je začela izvajati ta proces in je njegova načela vključila v kazensko zakonodajo za odrasle. Megan Scherer je intervjuvala dva od ustanoviteljev novozelandske Organizacije za ponovno vzpostavitev pravičnosti iz Aucklanda (New Zealand's Restorative Justice Trust): Jima Boyacka in Helen Bowen, ki sodelujeta pri izobraževanju skupin, ki se zanimajo za proces ponovne vzpostavitve pravičnosti.

Lepo je , ko smo zadovoljni vsi, otroci, vzgojitelji in starši – pismo staršev otrok, ki so v šolskem letu 2005/06 obiskovali vrtec Selce

No, pa je minilo še eno šolsko leto. Napočil je čas za analize in ocene, …kdo je izpolnil pričakovenja in kdo ne, kdo je dobro opravljal svoje poslanstvo itd.

Starši otrok, ki so v pravkar končanem šolskem letu obiskovali vrtec Selce (enota OŠ Voličina), smo enotnega mnenja:«Ta vrtec je presegel naša pričakovanja.«

Vrtec stoji v idilični pokrajini Slovenskih goric, vstran od cestnega vrveža in drugih slabih okoljskih vplivov. Obdaja ga prostrana zelenica z igrali in mnogimi drevesi, ki služijo tudi kot senca.

Piše: Miha Jensterle

»V globalnem svetu, ki se poraja, bodo vse meje med narodi 'zginile' oziroma postale nepomembne. In brezna med religijami naj bi zapolnila ljubezen do sočloveka. Ljudje naj bi prenehali biti 'lokalpatrioti'. Nacionalizma in verskega ekskluzivizma, ki dandanes (politično) razdvajata človeštvo na 'naše/sovražnike' in 'pravoverne/heretike', naj bi bilo konec. Vsi ljudje naj bi končno postali 'zemljani',« - nam govorijo ekonomisti, ki trgovino vidijo kot edini element povezvanja in 'trg' opazujejo globalno. Tako govorijo tudi vsi 'svetovni' poitiki, tudi papež, politiki EU in slovenski, kadar govorijo ljudem 'Pravljico o globalizaciji in miru'.

A dejansko so rasizmi in nacizmi in fašizmi v vzponu, predvsem pa se tako verski ekskluzivizem Vatikana kot islama, povečujeta. Gradijo se nove 'trdnjave' in obzidja se debelijo, jarki povečujejo, orožja je vse več...

Dispraksija, ki povzroča težave z gibanjem, koordinacijo, organizacijo in pri predelovanju senzornih informacij, je skrita motnja, ki lahko otroka vodi v številne učne in socializacijske težave. Pogosto je ta motnja spregledana.

Kljub primernim tehnikam učenja, spodbudnemu okolju in povprečnim intelektualnim sposobnostim imajo otroci z dispraksijo težave pri gibanju in učenju. Po zadnjih raziskavah prizadene trikrat do štirikrat več dečkov kot deklic in ne mine s starostjo. Pri vsakem posamezniku se pokaže v drugačni obliki. V normalnih okoliščinah se tak otrok na prvi pogled ne razlikuje dosti od vrstnikov, vse dokler ne nastopi čas za osvajanje novih (predvsem gibalnih) veščin.

Piše: R.K.

Danes se čudimo velikanskim izdatkom, ki jih je in ki jih bo morala nameniti Slovenija za oborožitev in vojsko na splošno (oklepniki, osebno orožje, letala itd.). Praktično vse bo potrebno kupiti na novo – seveda vse v skladu s (fantomskimi) standardi NATA. Tako naj bi samo v obdobju 2008 – 2015 za nakupe nove opreme zapravili 170 milijard tolarjev (720 milijonov ameriških dolarjev) + redni izdatki za vojsko + ˝izleti˝ naših vojakov v tuje države. Zakaj takšni nakupi? Za odgovor moramo malo pobrskati po preteklosti in s tem bomo tudi laže razumeli, zakaj smo sploh vstopili v NATO? Kdor misli, da zaradi varnosti je preprosto naiven. Gre za biznis, seveda!

Otroci so vesela, igriva in komunikativna bitja ne glede na to, kdo in kakšni so, ter s kakšno telesno hibo so se rodili. Takšne kot so moramo sprejeti. Na bruhanje mi gre, ko vidim vse več staršev, ko svoje otroke vlečejo stran od otroka na invalidskem vozičku ali mongoloidnega otroka. Ali ti, tako imenovani starši, sploh vedo, kako se ta otrok v tistem trenutku počuti? Sam ni nič kriv, če se je takšen rodil! Že na samem začetku življenja ga poskušajo izločiti in izolirati iz družbe, ki naj bi bila za vse enaka, ampak kot da to ni dovolj, svojo nesramno militantnost prenašajo na svoje otroke. Kakšen vzor so ti starši svojim otrokom, ki namesto razlage otroka raje odtrgajo od sovrstnika?

Priznati moramo, da pogled na te otroke v čustvih večine ljudi zbudi usmiljenje, vendar sem na taborih spoznal, da ti otroci usmiljenja ne potrebujejo, potrebujejo samo to, da jih ljudje medse sprejmemo kot enakovrednega člana družbe, v kateri živimo. Ne rečem, da smo na taborih delali čudeže, vendar je bil napredek otrok v tednu dni dodobra opazen, spremljali smo njihovo igro in njihov sproščeni smeh.

Piše: Matija Ukmar

Kapitalizem in potrošništvo danes prodirata v vse pore družbe. Prav oholo sedata na prestol zmagoslavja; to pa jima ni dovolj, prevzeti nam hočeta tudi primat nad našim lastnim razmišljanjem.

Ekonomski teoretiki sicer pravijo, da je to najboljši sistem za uravnavanje proizvodnje materialnih dobrin. Ne moremo mu oporekati učinkovitosti, želje po napredku in materialne dobrobiti, ki jo ustvarja. Želja po razvoju je kapitalizem vodila v industrijske revolucije in v osvajanja novih ozemelj. Danes je protestantska etika osvojila svet; vsi smo postali del družbe, ki živi po njenih načelih in zdi se, da se ne moremo izviti iz njenega primeža.

Piše: Gaja Lašič

To je nadaljevanje prispevka Učenje preživetja v naravi. CILJ mojega pisanja o tej temi je POZIV K AKCIJI. Pomagajte mi, prosim, in si kot starši, vzgojitelji, učitelji, mentorji in vsi ostali, pričnite v svojem okolju prizadevati, da vsebine preživetja v naravi minister za šolstvo vsaj z OKROŽNICO priporoči OŠ in SŠ v obsegu izbirnih predmetov. Naj bo ta akcija prvi korak…

Piše: Vladimir Gajšek, Intely way

Ko govorimo o kakovostni starosti, najdevamo razmerja, ki se razlikujejo po zgodovinskih obdobjih – teh ni potrebno idealizirati. Socialna mreža medgeneracijskih programov za kakovostno starost spada v program Inštituta Antona Trstenjaka kot razvojni projekti, z izhodišči: socialna mreža medgeneracijskih programov za kakovostno starost, ki jo razvijajo in uvajajo v program Inštituta Antona Trstenjaka na terenu, izhaja iz dejstev, da tako rekoč vse tri generacije (mladina, odrasli, starostniki ali priletni) soobstajajo kot določna zgodovinskodružbena celota, kakor so vsa tri obdobja življenja skupno zajeta celota človekovega življenja. Seveda prav Gibanje za pravičnost in razvoj lahko privzame spoznanja, ki so glede na kakovostno starost skupna in družbeno učinkovita, interesno pa podkrepljena s konkretnimi načrti na različnih bivanjskih področjih v mestu in na podeželju.

Piše: Rok Kralj

Danes je veliko govora o vpletanju politike v gospodarstvo (ali na splošno v ekonomijo) in o tem, kako bi morala biti ekonomska sfera ločena od vpliva države (torej predvsem od politike), kar je predvsem ideja tako imenovane neo-liberalne smeri razmišljanja (bolje rečeno ideologije).

Ali je področje ekonomije lahko nekaj ločenega, nekaj kar deluje zase, izven družbe kot celote? Temeljno vprašanje, ki se nam zastavlja je še širše: ali so posamezna družbena področja – politika, ekonomija, zdravstvo, izobraževanje, socialno varstvo, znanost, kultura itd. – samostojni, ločeni ali integralni deli celote, ki jo s skupnim imenom imenujemo človeška družba? Pri našem razmišljanju ostanimo pri odnosu med politiko in ekonomijo, čeprav moramo imeti v mislih tudi druga družbena področja.

Piše: Darko

Nasilje nad starejšimi osebami je zagotovo resen problem tudi v Sloveniji, čeprav statistični podatki morda ne kažejo tako. Razlog je v dejstvu, da je dosti nasilja prikritega in storjenega v ožjem družinskem krogu, zato tudi ni ustreznih prijav na policijo, tožilstvo, socialno varstvo in druge državne organe. Prijavljeni so predvsem napadi na starejše na ulicah in javnih krajih, ko gre za rope (kraja torbic in denarnic), ali za hujša nasilna kazniva dejanja, sicer pa podatki o tem ne pridejo v javnost.

Piše: Rok Kralj

Države imajo veliko možnosti vplivati na današnjo pretirano porabništvo prebivalstva, ki uničuje družbene odnose in okolje. Predvsem pri porabi energetskih virov bi države lahko vplivale na porabo svojega prebivalstva. Država bi lahko določila največjo količino (kvoto), ki jo lahko porabi vsak prebivalec – v skladu s principom pravične delitve dobrin in trajnostno naravnanostjo celotne družbe – temu ustrezno pa bi tudi oblikovali cene. Dokler bi prebivalec (koliko lahko porabi gospodinjstvo, bi bilo odvisno od števila njenih članov) porabljal količino, ki je manjša od določene kvote (npr. bencina, elektrike, kurilnega olja), bi imel zagotovljeno določeno (stimulativno) ceno.

Piše: Moira

Veliko »papirjev« s takšnimi in drugačnimi razmišljanji je na straneh Gibanja za pravičnost in razvoj že popisanih, a uglašeni na eno noto- pomagati. Spomnim se svojega otroka, kako srečen je bil, ko sem ga zato, ker mi je pomagal pri gospodinjskem opravilu, nagradila s poljubčkom in mu rekla, kako je priden. Ali je to prav? Seveda je prav! Kakšno vprašanje?? Pa vendar…

Danes razmišljam o svojih korakih vzgoje. Vem, da sva se trudila vzgajati po svojem občutku in otrok raste v fantka, ki nosi vse lastnosti zadovoljnega otroka, ki je pripravljen pomagati in že zdaj ve, da ne sme zato pričakovati ničesar. Zakaj? Ker sva ga naučila dojeti.