Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Gibanje_KapitalizemDruzba
O kapitalistični družbi
sobota, 17. junij 2006 @ 06:15 CEST
Uporabnik: Anonymous
Piše: Matija Ukmar
Kapitalizem in potrošništvo danes prodirata v vse pore družbe. Prav oholo sedata
na prestol zmagoslavja; to pa jima ni dovolj, prevzeti nam hočeta tudi primat
nad našim lastnim razmišljanjem.
Ekonomski teoretiki sicer pravijo, da je to najboljši sistem za uravnavanje
proizvodnje materialnih dobrin. Ne moremo mu oporekati učinkovitosti, želje
po napredku in materialne dobrobiti, ki jo ustvarja. Želja po razvoju je kapitalizem
vodila v industrijske revolucije in v osvajanja novih ozemelj. Danes je protestantska
etika osvojila svet; vsi smo postali del družbe, ki živi po njenih načelih in
zdi se, da se ne moremo izviti iz njenega primeža.
Kapitalizem v teoriji temelji na atomiziranih posameznikih - abstraktnih materialističnih
egocentrikih, ki so ločeni od družbe in okolja ter topoumno hlastajo po uresničitvi
svojih materialnih želja. Slednje so posameznikom velikokrat vsiljene in niso
rezultat njihovega izvirnega razmisleka. Prav vsakdo nas hoče prepričati, da
je življenje gospodarsko tekmovanje, v katerem smo prisiljeni sodelovati.
Tak sistem nas vodi v razmišljanje, da je potrebna nova infrastruktura (plinski
terminali), fleksibilen trg delovne sile in najcenejše razpoložljivo delo (otroci
v državah tretjega sveta), omejitev pravic študentom (različne reforme), različni
etično sporni poskusi na živalih, cenejša genetsko pridelana hrana, generična
zdravila ipd. Državo se omejuje na najnižjo racionalno utemeljeno raven in se
ji dopušča, da zgolj vzdržuje obstoječi red. Zdravstvo in sociala sta postali
skrb posameznikov, 'državo je namreč treba razbremeniti'. V glavah teoretikov
so takšne stvari izvedljive, celo nujne.
Zanimiv postaja tudi diskurz sodobne ekonomije. Oglejmo si besedišče: plače
postajajo strošek podjetij in ne zaslužek ljudi, pojavljajo se skovanke, ki
ponižujejo človeško dostojanstvo (npr. human resources, človeški viri). Študij,
delo, znanje, zabavo ali življenje samo, vse je potrebno postaviti na trg, da
v pogojih ponudbe in povpraševanja dobi sebi primerno ceno.
Gospodarska rast pa temelji na povpraševanju in potrošnji, ki se ju torej na
vsak način spodbuja. Namesto da bi se želje zatiralo, ker so vir frustracij,
se z njimi ustvarja hrepeneče posameznike, ki svojo odrešitev vidijo v potešitvi
materialnih potreb.
Pozablja se tudi, da so prvi teoretiki kapitalizma in takšnega gledanja na
družbo, npr. John Locke, Adam Smith in Thomas Hobbes, živeli v razmerah, ki
so takšno teorijo dopuščale – zaradi osvajanja novega sveta je bilo zemlje za
obdelavo v izobilju. Takšna teorija, ki izvira iz imperialističnih okoliščin,
pa ne more biti veljavna v vseh zgodovinskih obdobjih in pogojih, ter biti hkrati
podlaga za družbene odnose. Že Hegel je opozarjal, da bi, ob neposredni uvedbi
tedanjega britanskega kapitalizma, družbena kohezivnost v ostalih državah hitro
propadla.
Danes v želji po dobičku posamezniki zanemarjajo svojo okolico, soljudi, celo
svoje lastno bistvo. Podjetja temeljijo na izkoriščanju dela in narave. Le kje
se, v takšnem kaosu, odpira horizont rešitev? Mar v alternativah, kot je komunizem?!
Zgodovina pravi, da ne. Redke družbe, ki še vedno živijo pod diktaturo partije,
so danes obubožane in prisiljene na takšen ali drugačen način liberalizirati
gospodarstvo in popustiti pritiskom svetovne trgovine. V zameno za redka zdravila
in nujne potrebščine, ki jih dobijo, pa zahodne korporacije dobivajo dostop
do njihovih bogatih in neokrnjenih 'naravnih virov'.
Rešitev bi bila v postavitvi etičnih omejitev sistemu in posameznikom. Teh
se ljudem seveda ne da predpisati. Vendar pa bi posamezniki, ki so pozorni na
svoje pravilno delovanje (delovanje tako, da ne prizadeneš nikogar in ničesar),
morali sami preiti na bolj spoštljiv odnos do narave in do soljudi. Ko bo takšen
način razmišljanja postal prevladujoča podlaga za družbeni angažma, bodo posameznike
omejevale lastne vesti in ne zgolj formalni zakoni.
Ljudi ne bi več nujno vodil diktat gospodarskega napredka, ki mu je potrebno
vse podrejati. Pravi napredek je namreč harmonija v odnosih z naravo in ljudmi,
ki nas obdajajo.
To zgleda še neuresničljiv projekt, vendar bi lahko ljudje z zavedanjem presegli
svoje ozko in naučeno gledišče. Pot do osvoboditve namreč vodi skozi zavedanje,
nenavezanost, odrekanje, skromnost, skozi nadzor razuma in ljubezen do vseh
in vsega. Le tako bomo lahko zrasli v družbeno-odgovorne posameznike in kot
družba zasijali v luči človeškega dostojanstva.
Vir: www.gibanje.org
Komentarji (0)
www.pozitivke.net