Piše: Matija Ukmar

Kapitalizem in potrošništvo danes prodirata v vse pore družbe. Prav oholo sedata na prestol zmagoslavja; to pa jima ni dovolj, prevzeti nam hoèeta tudi primat nad našim lastnim razmišljanjem.

Ekonomski teoretiki sicer pravijo, da je to najboljši sistem za uravnavanje proizvodnje materialnih dobrin. Ne moremo mu oporekati uèinkovitosti, želje po napredku in materialne dobrobiti, ki jo ustvarja. Želja po razvoju je kapitalizem vodila v industrijske revolucije in v osvajanja novih ozemelj. Danes je protestantska etika osvojila svet; vsi smo postali del družbe, ki živi po njenih naèelih in zdi se, da se ne moremo izviti iz njenega primeža.

Kapitalizem v teoriji temelji na atomiziranih posameznikih - abstraktnih materialistiènih egocentrikih, ki so loèeni od družbe in okolja ter topoumno hlastajo po uresnièitvi svojih materialnih želja. Slednje so posameznikom velikokrat vsiljene in niso rezultat njihovega izvirnega razmisleka. Prav vsakdo nas hoèe preprièati, da je življenje gospodarsko tekmovanje, v katerem smo prisiljeni sodelovati.

Tak sistem nas vodi v razmišljanje, da je potrebna nova infrastruktura (plinski terminali), fleksibilen trg delovne sile in najcenejše razpoložljivo delo (otroci v državah tretjega sveta), omejitev pravic študentom (razliène reforme), razlièni etièno sporni poskusi na živalih, cenejša genetsko pridelana hrana, generièna zdravila ipd. Državo se omejuje na najnižjo racionalno utemeljeno raven in se ji dopušèa, da zgolj vzdržuje obstojeèi red. Zdravstvo in sociala sta postali skrb posameznikov, 'državo je namreè treba razbremeniti'. V glavah teoretikov so takšne stvari izvedljive, celo nujne.

Zanimiv postaja tudi diskurz sodobne ekonomije. Oglejmo si besedišèe: plaèe postajajo strošek podjetij in ne zaslužek ljudi, pojavljajo se skovanke, ki ponižujejo èloveško dostojanstvo (npr. human resources, èloveški viri). Študij, delo, znanje, zabavo ali življenje samo, vse je potrebno postaviti na trg, da v pogojih ponudbe in povpraševanja dobi sebi primerno ceno.

Gospodarska rast pa temelji na povpraševanju in potrošnji, ki se ju torej na vsak naèin spodbuja. Namesto da bi se želje zatiralo, ker so vir frustracij, se z njimi ustvarja hrepeneèe posameznike, ki svojo odrešitev vidijo v potešitvi materialnih potreb.

Pozablja se tudi, da so prvi teoretiki kapitalizma in takšnega gledanja na družbo, npr. John Locke, Adam Smith in Thomas Hobbes, živeli v razmerah, ki so takšno teorijo dopušèale – zaradi osvajanja novega sveta je bilo zemlje za obdelavo v izobilju. Takšna teorija, ki izvira iz imperialistiènih okolišèin, pa ne more biti veljavna v vseh zgodovinskih obdobjih in pogojih, ter biti hkrati podlaga za družbene odnose. Že Hegel je opozarjal, da bi, ob neposredni uvedbi tedanjega britanskega kapitalizma, družbena kohezivnost v ostalih državah hitro propadla.

Danes v želji po dobièku posamezniki zanemarjajo svojo okolico, soljudi, celo svoje lastno bistvo. Podjetja temeljijo na izkorišèanju dela in narave. Le kje se, v takšnem kaosu, odpira horizont rešitev? Mar v alternativah, kot je komunizem?! Zgodovina pravi, da ne. Redke družbe, ki še vedno živijo pod diktaturo partije, so danes obubožane in prisiljene na takšen ali drugaèen naèin liberalizirati gospodarstvo in popustiti pritiskom svetovne trgovine. V zameno za redka zdravila in nujne potrebšèine, ki jih dobijo, pa zahodne korporacije dobivajo dostop do njihovih bogatih in neokrnjenih 'naravnih virov'.

Rešitev bi bila v postavitvi etiènih omejitev sistemu in posameznikom. Teh se ljudem seveda ne da predpisati. Vendar pa bi posamezniki, ki so pozorni na svoje pravilno delovanje (delovanje tako, da ne prizadeneš nikogar in nièesar), morali sami preiti na bolj spoštljiv odnos do narave in do soljudi. Ko bo takšen naèin razmišljanja postal prevladujoèa podlaga za družbeni angažma, bodo posameznike omejevale lastne vesti in ne zgolj formalni zakoni.

Ljudi ne bi veè nujno vodil diktat gospodarskega napredka, ki mu je potrebno vse podrejati. Pravi napredek je namreè harmonija v odnosih z naravo in ljudmi, ki nas obdajajo.

To zgleda še neuresnièljiv projekt, vendar bi lahko ljudje z zavedanjem presegli svoje ozko in nauèeno gledišèe. Pot do osvoboditve namreè vodi skozi zavedanje, nenavezanost, odrekanje, skromnost, skozi nadzor razuma in ljubezen do vseh in vsega. Le tako bomo lahko zrasli v družbeno-odgovorne posameznike in kot družba zasijali v luèi èloveškega dostojanstva.

Vir: www.gibanje.org