Piše: Matija Ukmar

Kapitalizem in potrošništvo danes prodirata v vse pore družbe. Prav oholo sedata na prestol zmagoslavja; to pa jima ni dovolj, prevzeti nam hočeta tudi primat nad našim lastnim razmišljanjem.

Ekonomski teoretiki sicer pravijo, da je to najboljši sistem za uravnavanje proizvodnje materialnih dobrin. Ne moremo mu oporekati učinkovitosti, želje po napredku in materialne dobrobiti, ki jo ustvarja. Želja po razvoju je kapitalizem vodila v industrijske revolucije in v osvajanja novih ozemelj. Danes je protestantska etika osvojila svet; vsi smo postali del družbe, ki živi po njenih načelih in zdi se, da se ne moremo izviti iz njenega primeža.

Kapitalizem v teoriji temelji na atomiziranih posameznikih - abstraktnih materialističnih egocentrikih, ki so ločeni od družbe in okolja ter topoumno hlastajo po uresničitvi svojih materialnih želja. Slednje so posameznikom velikokrat vsiljene in niso rezultat njihovega izvirnega razmisleka. Prav vsakdo nas hoče prepričati, da je življenje gospodarsko tekmovanje, v katerem smo prisiljeni sodelovati.

Tak sistem nas vodi v razmišljanje, da je potrebna nova infrastruktura (plinski terminali), fleksibilen trg delovne sile in najcenejše razpoložljivo delo (otroci v državah tretjega sveta), omejitev pravic študentom (različne reforme), različni etično sporni poskusi na živalih, cenejša genetsko pridelana hrana, generična zdravila ipd. Državo se omejuje na najnižjo racionalno utemeljeno raven in se ji dopušča, da zgolj vzdržuje obstoječi red. Zdravstvo in sociala sta postali skrb posameznikov, 'državo je namreč treba razbremeniti'. V glavah teoretikov so takšne stvari izvedljive, celo nujne.

Zanimiv postaja tudi diskurz sodobne ekonomije. Oglejmo si besedišče: plače postajajo strošek podjetij in ne zaslužek ljudi, pojavljajo se skovanke, ki ponižujejo človeško dostojanstvo (npr. human resources, človeški viri). Študij, delo, znanje, zabavo ali življenje samo, vse je potrebno postaviti na trg, da v pogojih ponudbe in povpraševanja dobi sebi primerno ceno.

Gospodarska rast pa temelji na povpraševanju in potrošnji, ki se ju torej na vsak način spodbuja. Namesto da bi se želje zatiralo, ker so vir frustracij, se z njimi ustvarja hrepeneče posameznike, ki svojo odrešitev vidijo v potešitvi materialnih potreb.

Pozablja se tudi, da so prvi teoretiki kapitalizma in takšnega gledanja na družbo, npr. John Locke, Adam Smith in Thomas Hobbes, živeli v razmerah, ki so takšno teorijo dopuščale – zaradi osvajanja novega sveta je bilo zemlje za obdelavo v izobilju. Takšna teorija, ki izvira iz imperialističnih okoliščin, pa ne more biti veljavna v vseh zgodovinskih obdobjih in pogojih, ter biti hkrati podlaga za družbene odnose. Že Hegel je opozarjal, da bi, ob neposredni uvedbi tedanjega britanskega kapitalizma, družbena kohezivnost v ostalih državah hitro propadla.

Danes v želji po dobičku posamezniki zanemarjajo svojo okolico, soljudi, celo svoje lastno bistvo. Podjetja temeljijo na izkoriščanju dela in narave. Le kje se, v takšnem kaosu, odpira horizont rešitev? Mar v alternativah, kot je komunizem?! Zgodovina pravi, da ne. Redke družbe, ki še vedno živijo pod diktaturo partije, so danes obubožane in prisiljene na takšen ali drugačen način liberalizirati gospodarstvo in popustiti pritiskom svetovne trgovine. V zameno za redka zdravila in nujne potrebščine, ki jih dobijo, pa zahodne korporacije dobivajo dostop do njihovih bogatih in neokrnjenih 'naravnih virov'.

Rešitev bi bila v postavitvi etičnih omejitev sistemu in posameznikom. Teh se ljudem seveda ne da predpisati. Vendar pa bi posamezniki, ki so pozorni na svoje pravilno delovanje (delovanje tako, da ne prizadeneš nikogar in ničesar), morali sami preiti na bolj spoštljiv odnos do narave in do soljudi. Ko bo takšen način razmišljanja postal prevladujoča podlaga za družbeni angažma, bodo posameznike omejevale lastne vesti in ne zgolj formalni zakoni.

Ljudi ne bi več nujno vodil diktat gospodarskega napredka, ki mu je potrebno vse podrejati. Pravi napredek je namreč harmonija v odnosih z naravo in ljudmi, ki nas obdajajo.

To zgleda še neuresničljiv projekt, vendar bi lahko ljudje z zavedanjem presegli svoje ozko in naučeno gledišče. Pot do osvoboditve namreč vodi skozi zavedanje, nenavezanost, odrekanje, skromnost, skozi nadzor razuma in ljubezen do vseh in vsega. Le tako bomo lahko zrasli v družbeno-odgovorne posameznike in kot družba zasijali v luči človeškega dostojanstva.

Vir: www.gibanje.org