Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Vstop_Nato_Varnost_Izdatki_Biznis

Zakaj smo vstopili v NATO? sreda, 21. junij 2006 @ 18:10 CEST Uporabnik: Anonymous Piše: R.K. Danes se čudimo velikanskim izdatkom, ki jih je in ki jih bo morala nameniti Slovenija za oborožitev in vojsko na splošno (oklepniki, osebno orožje, letala itd.). Praktično vse bo potrebno kupiti na novo – seveda vse v skladu s (fantomskimi) standardi NATA. Tako naj bi samo v obdobju 2008 – 2015 za nakupe nove opreme zapravili 170 milijard tolarjev (720 milijonov ameriških dolarjev) + redni izdatki za vojsko + ˝izleti˝ naših vojakov v tuje države. Zakaj takšni nakupi? Za odgovor moramo malo pobrskati po preteklosti in s tem bomo tudi laže razumeli, zakaj smo sploh vstopili v NATO? Kdor misli, da zaradi varnosti je preprosto naiven. Gre za biznis, seveda! Po koncu Hladne vojne je neprestana oboroževalna tekma, ki je temeljila na doktrini odvračanja (A Doctrine of Deterrence), začela izgubljati svoj smisel. ZDA, kot »zmagovalke« Hladne vojne, so se s svojo velikansko oborožitveno industrijo soočile z zmanjšanim trgom, kajti proti-sovjetsko oboroževanje je postalo nesmiselno. Sovjetski »imperij zla«, kot ga je poimenoval ameriški predsednik Ronald Reagan v svojem govoru O stanju v državi (State of the Union) leta 1983, je postal kopica držav z večjimi ali manjšimi težavami (danes sicer Rusija spet postaja vplivnejša in močnejša) . Takrat so se mnogi politični in vojaški strokovnjaki ter tudi številni ameriški politiki spraševali o smiselnosti obstoja zveze NATO, ki je bila ustanovljena z namenom, da zaščiti Evropo pred sovjetsko ekspanzijo, pred ekspanzijo komunizma. A orožje je potrebno prodajati, potrebno je ohranjati delovna mesta in visoke dobičke, ki so vseskozi spremljali trgovino z orožjem, to perspektivno vejo mednarodne trgovine, od zametkov civilizacije naprej. Ko je izginil rdeči sovražnik, že drugi v zgodovini ZDA (za »rdečekožci«), je bilo potrebno najti novega. Takrat so Američani obudili skoraj 900 let spečega duha križarskih vojn, svetih vojn proti Saracenom – muslimanom. Ameriški predsednik G. W. Bush je namreč »vojno proti terorizmu« precej nespretno (je bilo res nespretno?) primerjal s križarskimi vojnami, ki so bile izjemno krute (križarji so, med drugim, v loncih kuhali odrasle muslimane in pekli otroke na ražnju). Ko je duh zbujen, ga je težko stlačiti nazaj v steklenico; že dve leti po razpadu »imperija zla« se je začela 1. sodobna križarska vojna, vojna v Zalivu. Nov sovražnik je bil najden, vojaško-industrijski kompleks pa rešen. V pičlem dvajset-letju se je »imperij zla« re-inkarniral v »osi zla«, kot je predsednik ZDA G. W. Bush poimenoval »malopridne« države Irak, Iran in S. Korejo v svojem govoru O stanju v državi leta 2002. Zlo je postalo oprijemljivo, zlo je bilo dokazano in potrjeno 11. 9 2001. A samo določitev sovražnika in boj z njim ni dovolj, hkrati je potrebno voditi še ekonomijo. Zakonitosti kapitalistične ekonomije so neizprosne, edino kar šteje je neprestana rast dobička, ekonomisti bi rajši rekli rast bruto domačega proizvoda (BDP-ja). Eden od načinov za gospodarsko rast in seveda večje dobičke, je osvajanje novih tržišč, pa naj bodo to tržišča otroških plenic ali vojaške opreme. Zato so vzhodno in centralno evropske države v letih 1996/97 v očeh Pentagona, kot je izjavil general Thomas Rhame, postale ”najbolj vznemirljiv vidik” ("the most exciting aspect") ameriške varnostne pomoči tujini – v obliki subvencij, kreditov in promocije orožja. Za fiskalno leto 1998 je Clintonova administracija Kongresu upravičila to vojaško – trgovsko pomoč kot »pripravo držav za vstop v NATO« in za »pridobitev opreme, združljive z opremo članic NATA«. Najbolj energični zagovorniki širitve Nata so bili vseskozi ameriški proizvajalci orožja, ki so upali na subvencionirano prodajo orožja vzhodno in centralno evropskim državam, ki naj bi dosegla 8 – 10 milijard dolarjev za bojna letala in 35 milijard za ostalo vojaško opremo v obdobju desetih let. V letu 1995 je bil po intenzivnem sedemletnem lobiranju ustanovljen Pentagonov obrambni kreditni garancijski sklad za izvoz orožja (Defense Export Loan Guarantee fund – DELG) v višini 15 milijard dolarjev, namenjenih prvenstveno podpori prodaje orožja vzhodno in centralno evropskim državam. Prispevki največjih proizvajalcev orožja (Lockheed Martin, Boeing in Textron) članom Kongresa so v volilnem obdobju 1995/96 dosegli rekordnih 11,8 milijona dolarjev. Najbolj vnet zagovornik širitve NATA je bil kongresnik Bruce Jackson, bivši podpredsednik za strateško planiranje enega največjih orožarskih podjetij na svetu Lockheed Martin-a, hkrati predsednik odbora za širitev NATA (U.S. Committee to Expand NATO) in še odbora za osvoboditev Iraka (Committe for the Liberation of Iraq). Poleg tega so se ZDA skušale znebiti še velikih presežkov orožja, ki so po mnenju FAS (Federation of American Scientists), samo v letih 1990 – 1995 znašali 8,7 milijarde dolarjev. V fiskalnem letu 1998 je bilo več vzhodno in centralno evropskim državam (Albaniji, Bolgariji, Češki, Estoniji, Makedoniji, Madžarski, Latviji, Litvi, Poljski, Romuniji, Slovaški in Sloveniji) omogočeno, mnogim prvič, da si pridobijo orožje, ki je bilo z ameriškega vidika že zastarelo. Po ocenah ADM (America’s Defense Monitor) bodo stroški širitve NATA, drugače povedano prilagoditev NATO-vim standardom, dosegli 150 milijard dolarjev, kar vključuje nova orožja, usposabljanje in pripadajočo infrastrukturo. Širitev zveze NATA predstavlja predvsem širitev trga za ameriško orožarsko industrijo, varnost je povsem drugotnega pomena, saj je jasno, da se niti največja sila z neskončnimi količinami orožja ne more učinkovito upreti terorističnim napadom. Toliko o zgodovini. Kar se dogaja danes, je samo nadaljevanje zgodbe iz preteklosti. Danes stroški za vojne in oboroževanje cvetijo. Po najnovejših podatkih so lanski oborožitveni stroški in stroški vojn dosegli neverjetnih 1.200 milijard ameriških dolarjev. Del te zgodbe smo tudi mi. Ko pa gre za pediatrično kliniko, onkološki inštitut, šole, vrtce je denarja vedno premalo, za Darfur, za čiste ekološke tehnologije in še in še bi lahko naštevali. Zakaj smo torej vstopili v NATO? Viri: William D. Hartung (1998). The Hidden Costs of NATO Expansion. Arms Trade Resource Center, A World Policy Institute. [http://www.worldpolicy.org/projects/arms/reports/natocost.html] The Costs of NATO Expansion, ADM online. [http://www.cdi.org/adm/1108/] Vir: http://www.gibanje.org Komentarji (0) www.pozitivke.net