Otroci so vesela, igriva in komunikativna bitja ne glede na to, kdo in kakšni so, ter s kakšno telesno hibo so se rodili. Takšne kot so moramo sprejeti. Na bruhanje mi gre, ko vidim vse veè staršev, ko svoje otroke vleèejo stran od otroka na invalidskem vozièku ali mongoloidnega otroka. Ali ti, tako imenovani starši, sploh vedo, kako se ta otrok v tistem trenutku poèuti? Sam ni niè kriv, èe se je takšen rodil! Že na samem zaèetku življenja ga poskušajo izloèiti in izolirati iz družbe, ki naj bi bila za vse enaka, ampak kot da to ni dovolj, svojo nesramno militantnost prenašajo na svoje otroke. Kakšen vzor so ti starši svojim otrokom, ki namesto razlage otroka raje odtrgajo od sovrstnika?

Priznati moramo, da pogled na te otroke v èustvih veèine ljudi zbudi usmiljenje, vendar sem na taborih spoznal, da ti otroci usmiljenja ne potrebujejo, potrebujejo samo to, da jih ljudje medse sprejmemo kot enakovrednega èlana družbe, v kateri živimo. Ne reèem, da smo na taborih delali èudeže, vendar je bil napredek otrok v tednu dni dodobra opazen, spremljali smo njihovo igro in njihov sprošèeni smeh.

Vsi smo že slišali za terapijo z živalmi za otroke s posebnimi potrebami. Skrivnost terapije je le v tem, da kuža ne pozna otrokove hibe ter ga sprejme v svojo sredino kot enakovrednega èlana »krdela«. Kuža noèe vedeti, da je sosedov otrok lepši in pametnejši, za njega je njegov mali gospodar vse in nekaj najlepšega na svetu.

Ali smo lahko vsaj za trenutek podobni kužku, ko sreèamo takega otroka, ali ga bomo spet poskušali izriniti iz naše družbe na družbeno dno, ki ga otrok ne razume?

Želim si, da bi se s skupnimi moèmi potrudili in vsem malim nadebudnežem svet prikazali brez predsodkov do drugaènih. Lepo bi bilo, èe bi se ti otroci smejali skupaj z vrstniki, ko se jim približajo in poskušajo navezati stike, ne pa da bodo z razoèaranim obrazom žalostno gledali za otroki, ki jih nesramni in pomilovanja vredni starši vleèejo stran od njih.

Smo že dovolj zrela družba, da medse brez predsodkov sprejmemo otroke s posebnimi potrebami?

Jure Rainer
www.bambino.si

Vir: http://www.gibanje.org