Otroci so vesela, igriva in komunikativna bitja ne glede na to, kdo in kakšni so, ter s kakšno telesno hibo so se rodili. Takšne kot so moramo sprejeti. Na bruhanje mi gre, ko vidim vse več staršev, ko svoje otroke vlečejo stran od otroka na invalidskem vozičku ali mongoloidnega otroka. Ali ti, tako imenovani starši, sploh vedo, kako se ta otrok v tistem trenutku počuti? Sam ni nič kriv, če se je takšen rodil! Že na samem začetku življenja ga poskušajo izločiti in izolirati iz družbe, ki naj bi bila za vse enaka, ampak kot da to ni dovolj, svojo nesramno militantnost prenašajo na svoje otroke. Kakšen vzor so ti starši svojim otrokom, ki namesto razlage otroka raje odtrgajo od sovrstnika?

Priznati moramo, da pogled na te otroke v čustvih večine ljudi zbudi usmiljenje, vendar sem na taborih spoznal, da ti otroci usmiljenja ne potrebujejo, potrebujejo samo to, da jih ljudje medse sprejmemo kot enakovrednega člana družbe, v kateri živimo. Ne rečem, da smo na taborih delali čudeže, vendar je bil napredek otrok v tednu dni dodobra opazen, spremljali smo njihovo igro in njihov sproščeni smeh.

Vsi smo že slišali za terapijo z živalmi za otroke s posebnimi potrebami. Skrivnost terapije je le v tem, da kuža ne pozna otrokove hibe ter ga sprejme v svojo sredino kot enakovrednega člana »krdela«. Kuža noče vedeti, da je sosedov otrok lepši in pametnejši, za njega je njegov mali gospodar vse in nekaj najlepšega na svetu.

Ali smo lahko vsaj za trenutek podobni kužku, ko srečamo takega otroka, ali ga bomo spet poskušali izriniti iz naše družbe na družbeno dno, ki ga otrok ne razume?

Želim si, da bi se s skupnimi močmi potrudili in vsem malim nadebudnežem svet prikazali brez predsodkov do drugačnih. Lepo bi bilo, če bi se ti otroci smejali skupaj z vrstniki, ko se jim približajo in poskušajo navezati stike, ne pa da bodo z razočaranim obrazom žalostno gledali za otroki, ki jih nesramni in pomilovanja vredni starši vlečejo stran od njih.

Smo že dovolj zrela družba, da medse brez predsodkov sprejmemo otroke s posebnimi potrebami?

Jure Rainer
www.bambino.si

Vir: http://www.gibanje.org