Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Rainer_Gibanje_Drugacnost_Otroci
Drugačni otroci
ponedeljek, 19. junij 2006 @ 05:05 CEST
Uporabnik: Anonymous
Otroci so vesela, igriva in komunikativna bitja ne glede na to, kdo in kakšni
so, ter s kakšno telesno hibo so se rodili. Takšne kot so moramo sprejeti. Na
bruhanje mi gre, ko vidim vse več staršev, ko svoje otroke vlečejo stran od
otroka na invalidskem vozičku ali mongoloidnega otroka. Ali ti, tako imenovani
starši, sploh vedo, kako se ta otrok v tistem trenutku počuti? Sam ni nič kriv,
če se je takšen rodil! Že na samem začetku življenja ga poskušajo izločiti in
izolirati iz družbe, ki naj bi bila za vse enaka, ampak kot da to ni dovolj,
svojo nesramno militantnost prenašajo na svoje otroke. Kakšen vzor so ti starši
svojim otrokom, ki namesto razlage otroka raje odtrgajo od sovrstnika?
Priznati moramo, da pogled na te otroke v čustvih večine ljudi zbudi usmiljenje,
vendar sem na taborih spoznal, da ti otroci usmiljenja ne potrebujejo, potrebujejo
samo to, da jih ljudje medse sprejmemo kot enakovrednega člana družbe, v kateri
živimo. Ne rečem, da smo na taborih delali čudeže, vendar je bil napredek otrok
v tednu dni dodobra opazen, spremljali smo njihovo igro in njihov sproščeni
smeh.
Vsi smo že slišali za terapijo z živalmi za otroke s posebnimi potrebami.
Skrivnost terapije je le v tem, da kuža ne pozna otrokove hibe ter ga sprejme
v svojo sredino kot enakovrednega člana »krdela«. Kuža noče vedeti, da je sosedov
otrok lepši in pametnejši, za njega je njegov mali gospodar vse in nekaj najlepšega
na svetu.
Ali smo lahko vsaj za trenutek podobni kužku, ko srečamo takega otroka, ali
ga bomo spet poskušali izriniti iz naše družbe na družbeno dno, ki ga otrok
ne razume?
Želim si, da bi se s skupnimi močmi potrudili in vsem malim nadebudnežem svet
prikazali brez predsodkov do drugačnih. Lepo bi bilo, če bi se ti otroci smejali
skupaj z vrstniki, ko se jim približajo in poskušajo navezati stike, ne pa da
bodo z razočaranim obrazom žalostno gledali za otroki, ki jih nesramni in pomilovanja
vredni starši vlečejo stran od njih.
Smo že dovolj zrela družba, da medse brez predsodkov sprejmemo otroke s posebnimi
potrebami?
Jure Rainer
www.bambino.si
Vir: http://www.gibanje.org
Komentarji (1)
www.pozitivke.net