Ko razmišljamo o nesebièni službi bližnjim in kujemo naèrte za pomoè revnim,
pogosto pozabljamo, da bogati narodi niso niè manj nesreèni. Da bi v pogojih
današnje civilizacije nek narod ali posameznik lahko bil bogat, mora zadrževati
pretok energije, neusmiljeno èrpati resurse in do kraja izostriti razumsko kontrolo
nad življenjskimi tokovi. Mora biti, tako rekoè, sam sebi janièar.
Posledica takšnega omejevanja je navidezno bogastvo, ki ga lahko enaèimo z dejansko
nesreèo. Da bi dosegel ali ohranil zastavljeni nivo izobilja, mora èlovek zatirati
svojo lastno svobodo in z njo polnost (globinsko izpolnjenost) svojega bitja.
Da bi Gibanje lahko uresnièevalo svoj namen, bi bilo potrebno, hkrati s projekti
pomoèi revnim in laènim, razviti programe pomoèi bogatim narodom ali posameznikom.
Taka pomoè seveda ne bi bila materialne narave. Gre za pomoè pri spoznavanju
svojega resniènega bistva, sreèanju z resnico bivanja in veèrazsežnostjo življenja.
Takšen naèrt ni utopièen. V resnici se vedno veè ljudi iz bogate polovice sveta
odloèa za pot samo-spoznanja in odrekanja lažnega bogatenja.
S takimi programi bi se daljnoroèno lahko zagotovila pravièna razporeditev
dobrin po Zemlji. Bogati bi ob stiku z resniènostjo celovitega bivanja spoznali,
da jim strah in z njim povezano zadrževanje življenjskih sil ("akumuliranje
kapitala") ni potrebno. Tokovi izobilja bi prosto stekli po Zemljinem površju.
Ko razmišljamo o nesebièni službi bližnjim in kujemo naèrte za pomoè revnim,
pogosto pozabljamo, da bogati narodi niso niè manj nesreèni. Da bi v pogojih
današnje civilizacije nek narod ali posameznik lahko bil bogat, mora zadrževati
pretok energije, neusmiljeno èrpati resurse in do kraja izostriti razumsko kontrolo
nad življenjskimi tokovi. Mora biti, tako rekoè, sam sebi janièar.
