Ko razmišljamo o nesebični službi bližnjim in kujemo načrte za pomoč revnim,
pogosto pozabljamo, da bogati narodi niso nič manj nesrečni. Da bi v pogojih
današnje civilizacije nek narod ali posameznik lahko bil bogat, mora zadrževati
pretok energije, neusmiljeno črpati resurse in do kraja izostriti razumsko kontrolo
nad življenjskimi tokovi. Mora biti, tako rekoč, sam sebi janičar.
Posledica takšnega omejevanja je navidezno bogastvo, ki ga lahko enačimo z dejansko
nesrečo. Da bi dosegel ali ohranil zastavljeni nivo izobilja, mora človek zatirati
svojo lastno svobodo in z njo polnost (globinsko izpolnjenost) svojega bitja.
Da bi Gibanje lahko uresničevalo svoj namen, bi bilo potrebno, hkrati s projekti
pomoči revnim in lačnim, razviti programe pomoči bogatim narodom ali posameznikom.
Taka pomoč seveda ne bi bila materialne narave. Gre za pomoč pri spoznavanju
svojega resničnega bistva, srečanju z resnico bivanja in večrazsežnostjo življenja.
Takšen načrt ni utopičen. V resnici se vedno več ljudi iz bogate polovice sveta
odloča za pot samo-spoznanja in odrekanja lažnega bogatenja.
S takimi programi bi se daljnoročno lahko zagotovila pravična razporeditev
dobrin po Zemlji. Bogati bi ob stiku z resničnostjo celovitega bivanja spoznali,
da jim strah in z njim povezano zadrževanje življenjskih sil ("akumuliranje
kapitala") ni potrebno. Tokovi izobilja bi prosto stekli po Zemljinem površju.
Ko razmišljamo o nesebični službi bližnjim in kujemo načrte za pomoč revnim,
pogosto pozabljamo, da bogati narodi niso nič manj nesrečni. Da bi v pogojih
današnje civilizacije nek narod ali posameznik lahko bil bogat, mora zadrževati
pretok energije, neusmiljeno črpati resurse in do kraja izostriti razumsko kontrolo
nad življenjskimi tokovi. Mora biti, tako rekoč, sam sebi janičar.
