Piše: Marko Pogaènik

Ko razmišljamo o nesebièni službi bližnjim in kujemo naèrte za pomoè revnim, pogosto pozabljamo, da bogati narodi niso niè manj nesreèni. Da bi v pogojih današnje civilizacije nek narod ali posameznik lahko bil bogat, mora zadrževati pretok energije, neusmiljeno èrpati resurse in do kraja izostriti razumsko kontrolo nad življenjskimi tokovi. Mora biti, tako rekoè, sam sebi janièar.

Posledica takšnega omejevanja je navidezno bogastvo, ki ga lahko enaèimo z dejansko nesreèo. Da bi dosegel ali ohranil zastavljeni nivo izobilja, mora èlovek zatirati svojo lastno svobodo in z njo polnost (globinsko izpolnjenost) svojega bitja.

Da bi Gibanje lahko uresnièevalo svoj namen, bi bilo potrebno, hkrati s projekti pomoèi revnim in laènim, razviti programe pomoèi bogatim narodom ali posameznikom. Taka pomoè seveda ne bi bila materialne narave. Gre za pomoè pri spoznavanju svojega resniènega bistva, sreèanju z resnico bivanja in veèrazsežnostjo življenja. Takšen naèrt ni utopièen. V resnici se vedno veè ljudi iz bogate polovice sveta odloèa za pot samo-spoznanja in odrekanja lažnega bogatenja.

S takimi programi bi se daljnoroèno lahko zagotovila pravièna razporeditev dobrin po Zemlji. Bogati bi ob stiku z resniènostjo celovitega bivanja spoznali, da jim strah in z njim povezano zadrževanje življenjskih sil ("akumuliranje kapitala") ni potrebno. Tokovi izobilja bi prosto stekli po Zemljinem površju.

Vir: http://www.gibanje.org