Piše: Marko Pogačnik

V času razprav o odnosu med veroizpovedmi in družbo se je vredno vprašati, kakšen je smisel verovanja in kaj nam pomenijo različne veroizpovedi. Verovati pomeni zaupati nečemu, česar osebno ne moremo neposredno izkusiti. Navadno se veroizpovedi naslanjajo na izkušnje redkih posameznikov. Na tak ali drugačen način jih je pretresla božja navzočnost. Dotaknila se jih je večnost. Pripovedovali so o tem, nastale so legende in pričevanja svetih knjig. Kot posledica so neznanemu začeli verjeti tudi ljudje, ki takih izkušenj sami niso nikdar doživeli.

Nazadnje so se sklopi izkušenj razsvetljenih posameznikov in obrednih praks strnili v posamezne religije. Verovanje se institucionalizira in skrbi za svojo lastno reprodukcijo in razvoj. Nazadnje se postavi na prste in izjavi predstavnikom družbe: tukaj sem, plačuj moj obstoj. Ali obstaja alternativa institucionaliziranemu verovanju? Seveda obstaja, obstaja ves čas odkar obstajajo religije. Sme se celo reči, da religije lahko obstajajo samo zato, ker hkrati obstaja tudi tisto, kar zanika nujnost njihovega obstoja.

Kar zanika nujnost njihovega obstoja je neposredna izkušnja večnosti, osebna izkušnja božanske biti. Ko človek sam doživi Božanstvo v svojem jedru, znotraj tkiva vsakdanjega življenja ali v organizmu narave, ne potrebuje nobenih posrednikov več. Doume, da so različne veroizpovedi vzhoda in zahoda samo različni jeziki s katerimi se skuša povedati eno in isto:

• da človek, narava in vesolje nismo samo kup materije in zmes različnih funkcij,
• da človek ni samo skupek razumskih mehanizmov in čustvenega smodnika,
• da smo vsi del vse-obsežne celote, ki je večnostne in božanske narave.

Kakšna bi po tem takem lahko bila alternativa obstoječim oblikam verovanja? Družba bi morala vsakemu človeku od otroštva naprej omogočiti, da ohranja stik s svojim božanskim jedrom, da se ga nauči obnavljati in njegove kvalitete prevajati v vsakdanje življenje in ustvarjanje. Takšna alternativa ostaja iluzorna, dokler vsak od nas starcev, ki danes razmišljamo o odnosu do veroizpovedi, učimo otroke ali pišemo učne načrte, ne začne prisluškovati utripu večnosti v sebi, dokler sam ne poskuša v svojem življenju prepoznavati sled božanske navzočnosti in poslušati glas svoje več-razsežnostne biti.

Vir: http://www.gibanje.org