Države imajo veliko možnosti vplivati na današnjo pretirano porabništvo prebivalstva,
ki uničuje družbene odnose in okolje. Predvsem pri porabi energetskih virov
bi države lahko vplivale na porabo svojega prebivalstva. Država bi lahko določila
največjo količino (kvoto), ki jo lahko porabi vsak prebivalec – v skladu s principom
pravične delitve dobrin in trajnostno naravnanostjo celotne družbe – temu ustrezno
pa bi tudi oblikovali cene. Dokler bi prebivalec (koliko lahko porabi gospodinjstvo,
bi bilo odvisno od števila njenih članov) porabljal količino, ki je manjša od
določene kvote (npr. bencina, elektrike, kurilnega olja), bi imel zagotovljeno
določeno (stimulativno) ceno.
Ko pa bi to kvoto presegel, bi se cena zanj (nad to kvoto) bistveno povišala.
S tem bi spodbujali zmernejšo porabo, z zbranim denarjem pa bi lahko stimulirali
bolj učinkovito rabo energije in vlagali v »čiste energije« (sončna, veterna
itd.). Danes tudi ne bi smelo biti težko sproti spremljati porabe prebivalcev,
ki bi pri preseženi kvoti naslednjič plačali »kazen« – višjo ceno. Podobno bi
lahko storili tudi pri porabi drugih pomembnih dobrin (npr. vode). Prav tako
bi lahko »kaznovali« pretirano količino odpadkov, ki jih posameznik ali gospodinjstvo
»proizvedeta« in obratno, na različne načine bi lahko stimulirali manjšo porabo
različnih dobrin: z nižjimi cenami, nagradami in z drugimi ugodnostmi.
