Države imajo veliko možnosti vplivati na današnjo pretirano porabništvo prebivalstva,
ki unièuje družbene odnose in okolje. Predvsem pri porabi energetskih virov
bi države lahko vplivale na porabo svojega prebivalstva. Država bi lahko doloèila
najveèjo kolièino (kvoto), ki jo lahko porabi vsak prebivalec – v skladu s principom
praviène delitve dobrin in trajnostno naravnanostjo celotne družbe – temu ustrezno
pa bi tudi oblikovali cene. Dokler bi prebivalec (koliko lahko porabi gospodinjstvo,
bi bilo odvisno od števila njenih èlanov) porabljal kolièino, ki je manjša od
doloèene kvote (npr. bencina, elektrike, kurilnega olja), bi imel zagotovljeno
doloèeno (stimulativno) ceno.
Ko pa bi to kvoto presegel, bi se cena zanj (nad to kvoto) bistveno povišala.
S tem bi spodbujali zmernejšo porabo, z zbranim denarjem pa bi lahko stimulirali
bolj uèinkovito rabo energije in vlagali v »èiste energije« (sonèna, veterna
itd.). Danes tudi ne bi smelo biti težko sproti spremljati porabe prebivalcev,
ki bi pri preseženi kvoti naslednjiè plaèali »kazen« – višjo ceno. Podobno bi
lahko storili tudi pri porabi drugih pomembnih dobrin (npr. vode). Prav tako
bi lahko »kaznovali« pretirano kolièino odpadkov, ki jih posameznik ali gospodinjstvo
»proizvedeta« in obratno, na razliène naèine bi lahko stimulirali manjšo porabo
razliènih dobrin: z nižjimi cenami, nagradami in z drugimi ugodnostmi.
