Nabit urnik šolskih obveznosti, nalog, odgovornosti, izven šolske dejavnosti, napetost, utrujenost…Vsako leto znova govorimo o istih pritiskih, katerim so podvrženi naši otroci. Pa kot da se ne premakne z mrtve toèke. Otroci so vsako leto izpostavljeni hudim naporom, kljub temu da se tudi mnoge šole trudijo biti bolj elastiène, bolj razumevajoèe do otrok. Navkljub dobri volji pa morajo izpolniti vse zahteve in slediti vsem detajlom uènih programov.

Kdo bo zašèitil naše otroke, èe ne mi, starši!

Pojdimo po vrsti. Najprej šolske obveznosti. Koliko domaèih nalog naj ima otrok, ali bolje, koliko èasa naj prebije ob domaèih nalogah? Katera je tista prava mera, ki otroka sicer prisili k nekemu rutinskemu urniku in uèenju, pa mu vendar ne vzame veselja do dela? Odgovor je enostaven: ko je nalog toliko, da so mu v veselje in zabavo. Ko presežemo to mejo, ki jo otrok zmore, postane domaèa naloga breme, utež, nekaj, èemur se otrok že vnaprej upira in èesar se že vnaprej boji.

Veèina priznanih pedopsihologov priporoèa, da je èasovna meja za domaèe naloge 10 minut za vsako stopnjo. To pomeni za prvošolca za 10 minut domaèe naloge. Torej, normalno razvit otrok naj bi ob normalnem naprezanju opravil nalogo v 10 minutah. Dodatno, vendar le obèasno, naj bi lahko imel otrok še za 10 minut obveznosti. To je n.pr. branje, prepis ali uèenje verzov na pamet. Za vsako stopnjo naj bi se obveznost podaljšala za nadaljnjih 10 minut. Tako naj bi imel drugošolec za 20 minut obveznosti, sedmošolec za 70 minut in osmošolec skoraj uro in pol.

Èe otroka že takoj v zaèetku, v nižjih razredih obremenimo s preveliko kolièino dela, bo izgubil voljo, vse to ga bo odvrnilo od uèenja, lahko ga celo zasovraži. Poleg tega pa mu prevelike obveznosti za šolo vzamejo možnost, da se udejstvuje še na drugih podroèjih, t.j. športu, glasbi, rekreaciji. Zanimiva je ugotovitev, da imajo domaèe naloge vpliv in vlogo pri razumevanju snovi in doseganju uspeha šele od petega razreda navzgor, to je na predmetni stopnji. Prej pa je vpliv na uspeh tako rekoè zanemarljivo majhen.

Kaj storiti, èe ima otrok preveè domaèih nalog? Pogovorimo se z njihovimi uèitelji. Boljša pot, kot da se sami dogovarjamo z uèitelji in profesorji, pa je skupni nastop staršev preko sveta staršev. In skupni dogovor s profesorji gotovo obljublja veèji uspeh kot individualna preprièevanja. Morda individualno dogovarjanje še nekako deluje na razredni stopnji, na predmetni pa prav gotovo ne.

Svet staršev lahko doseže soglasje s profesorji in postavi »urnik« domaèih nalog, n.pr. v ponedeljek predmet A, C, D in E, v torek A, B, F in G, itd. To bi bilo istoèasno tudi pomagalo za naš nadzor nad šolskimi obveznostmi otroka. Ne bi ga zastonj spraševali, èe ima danes kaj domaèe naloge, saj bi vedeli, da ima na doloèen dan 3 naloge ali 2 ali 4.

Ko je šolski urnik znan in dogovor z uèitelji in profesorji glede domaèih nalog dosežen, šele lahko mislimo na obšolske dejavnosti. Nekateri starši, na žalost so èedalje številènejši, otroka z izven šolskimi dejavnostmi obremenijo do skrajnih meja. Èe jih povprašamo, zakaj tako, nam povedo, da so se prej pogovorili s svojim malèkom in da je sam želel udejstvovati se pri dramskem krožku, hoditi v glasbeno šolo, na tenis, plavanje, k tabornikom, košarki in še kaj, kar paè takega poènejo sošolci.

Otroka seveda vse zanima, vendar sam ne zna presoditi, koliko ga takšno udejstvovanje obremeni in izèrpa. Priznajmo si, da je tudi za starše zelo obremenjujoèe, da morajo otroka vsak dan voziti na te dejavnosti, da imajo razbit dan, da se ob svojih obveznostih komaj uspejo domenit, kdo od stricev, babic, sestrièen, itd. lahko kdaj priskoèi na pomoè in prepelje otroka iz enega na drugi konec mesta ter zveèer domov.

Po svetu in pri nas pa se že pojavljajo prve »šole prostoèasnih dejavnosti«, ki nudijo kvalitetno in pestro preživljanje prostega èasa. To so programi, ki vsebujejo veè razliènih dejavnosti, paè pa vse v malem. Enkrat ali dvakrat tedensko je za otroka poskrbljeno do veèera in sicer tako, da izvaja vsakokrat razlièno dejavnost. In se zabava! N.pr. v torek kiparjenje in sprehod, v èetrtek žongliranje in zabavni naravoslovni »znanstveni« poskusi, ki vodijo k prvim korakom fizike, naslednji teden zopet nekaj drugega. Na tak naèin se otrok skozi igro in sprostitev nauèi zelo veliko in se kasneje, pri enajstih ali dvanajstih letih lažje sam odloèi, katera dejavnost mu najbolj leži in kaj najraje poène.

Torej, predno vpišemo naše otroke v petnajst razliènih dejavnosti, dobro premislimo, kaj je najbolje zanje, kaj še zmorejo in kje je meja, ko se prostoèasne dejavnosti prevesijo v obremenjujoèe obveznosti. Z eno besedo, zašèitimo jih!

Vesna Å imek http://www.bambino.si