Ponovna vzpostavitev pravičnosti

petek, 30. junij 2006 @ 05:03 CEST

Z Jimom Boyackom in Helen Bowen se je pogovarjala Megan Scherer

Ponovna vzpostavitev pravičnosti je skupnostno zasnovan sodni proces, ki se, namesto maščevanja in kaznovanja, osredotoča na odgovornost in popravo povzročene škode. Žrtve in storilci kaznivih dejanj se sestanejo na skupni konferenci za medsebojno pomoč. Proces, ki se imenuje ponovna vzpostavitev pravičnosti (restorative justice), izvajajo lokalne in vladne skupine v nekaterih državah, kot so na primer ZDA, Kanada, Avstralija in Velika Britanija.

Nova Zelandija je leta 2002 postala prva država, ki je začela izvajati ta proces in je njegova načela vključila v kazensko zakonodajo za odrasle. Megan Scherer je intervjuvala dva od ustanoviteljev novozelandske Organizacije za ponovno vzpostavitev pravičnosti iz Aucklanda (New Zealand's Restorative Justice Trust): Jima Boyacka in Helen Bowen, ki sodelujeta pri izobraževanju skupin, ki se zanimajo za proces ponovne vzpostavitve pravičnosti.

Share International: Zakaj mislite, da je Nova Zelandija, v primerjavi z drugimi državami, razmeroma hitro sprejela proces ponovne vzpostavitve pravičnosti?
Jim Boyack: Nova Zelandija je majhna država, temelječa na skupnostih. Pri nas je za promocijo te vrste pravičnosti zelo zaslužna maorska skupnost. V 70-ih in 80-ih letih prejšnjega stoletja je njihovo pritoževanje zaradi brezbrižnosti kazenskega sodnega sistema do vrednot skupnosti pripeljalo do novega, pravičnejšega pristopa do mladih storilcev kaznivih dejanj, ki se je pričel leta 1989 in je vključeval skupne družinske konference (family group conferences - FGC). Izkušnje FGC na sodišču za mladoletne osebe (Youth Court) so pripomogle, da so se konference za ponovno vzpostavitev pravičnosti izvajale tudi na za to nalašč namenjenih (ad hoc) sojenjih sredi 90-ih let prejšnjega stoletja. Novozelandska vlada je postopno spoznala ta uporaben dodatek h kazenskemu sistemu, kar je pripeljalo do sprejema zakonodaje, ki vključuje proces ponovne vzpostavitve pravičnosti in njegove rezultate.

SI: Ali je kadarkoli v preteklosti obstajalo kaj sorodnega sistemu ponovne vzpostavitve pravičnosti? Poznate katero od današnjih kultur, ki ima podoben, na skupnosti temelječ sistem?
Helen Bowen: Mnogo prvotnih ljudstev svoje težave že od nekdaj rešuje v okviru družine ali lokalne skupnosti. Nekateri mislijo, da je to značilnost prebivalcev tihomorskih otokov ali maorskih družin, sama pa mislim, da gre za način reševanja problemov v lokalnih skupnostih na splošno. Če skupnost sodeluje pri odločanju, potem dobite nekaj boljšega kot v primeru, ko gre zgolj za odločanje "eden o enem".

JB: Ljudstvo Maorov ima dolgo tradicijo reševanja lastnih problemov znotraj skupine. Pripadniki maorske skupnosti se zberejo v Marai [hiši za srečevanja] in razpravljajo o zadevah, o katerih se izven te hiše ne bi drznili govoriti. Obstaja pravilo, da vse, kar se dogaja v Mareai, tam tudi ostane, da ne bi zunaj te hiše povzročalo konfliktov. Proces ponovne vzpostavitve pravičnosti na enostaven način daje storilcem kaznivih dejanj in žrtvam možnost, da se v varnem in mirnem okolju pogovorijo o zadevah, o katerih drugače nikoli ne bi imeli priložnosti spregovoriti.

SI: Imeti ob sebi svoje družinske člane in prijatelje, tako storilčeve kot žrtvine, mora biti koristno?
HB: Za žrtve je še posebej pomembno, da storilec kaznivega dejanja pride z drugimi ljudmi. Za njih je zelo zastrašujoče, če za storilca kaznivega dejanja mislijo, da gre za izolirano osebo brez družine, za katero v resnici nihče ne skrbi, zato žrtev lahko domneva, da je kriminalno ravnanje v njegovi naravi. Ko pride storilec na konferenco z drugimi ljudmi, je zanj laže, saj se odgovornost na nek način porazdeli še nanje.

SI: Kakšno korist ima žrtev, če je del tega procesa?
HB: Informacije. Recimo, da je šlo za vlom: vse, kar se spomnijo, je trenutek, ko se je pripetil vlom; spomnijo se strahu, ki ga spomin obudi in stvari, ki jih pogrešajo. V tem procesu pa spoznajo tudi nekaj o tej osebi: da ima tudi on družino, da je brez zaposlitve. Celotna situacija izgubi mistično dimenzijo in daje žrtvam možnost, da rečejo: "Upravičeno ne želim, da to storiš še komu drugemu. Pogovarjajmo se o tem, kako bi lahko v prihodnosti preprečili takšno ravnanje." Dejansko je zelo ohrabrujoče, da žrtve vstopijo v takšen proces.

SI: Kakšne koristi ima storilec?
HB: Gre za izjemne koristi. Glede na moje izkušnje, storilci nimajo nikakršne ideje o posledicah svojih dejanj. Nagnjeni so k egoizmu. Če nimajo ne službe in ne partnerja, je njihovo življenje zelo omejeno. Če pridejo nekam, kjer imajo možnost razumeti, da njihova dejanja vplivajo na življenje drugega, je to zanje velika stvar in to razumevanje od njih zahteva, da bodo v prihodnosti njihova ravnanja pozitivna.

SI: Ali obstajajo dokazi, da se zmanjša stopnja ponovitev kaznivih dejanj na območjih, kjer deluje program za ponovno vzpostavitev pravičnosti?
HB: Narejena je bila zelo obetajoča raziskava, ki kaže na to, da mladi storilci kaznivih dejanj, ki so bili izpostavljeni kvalitetnemu in strokovnemu procesu ponovne vzpostavitve pravičnosti, storijo manj kaznivih dejanj kot drugi. Ni pa bilo tukaj, na Novi Zelandiji, izvedene nobene obširne raziskave na področju kaznovanja odraslih, toda ponekod drugod so v raziskavah prišli do podobnih zaključkov, kot pri prej omenjeni raziskavi: zadovoljstvo žrtev s procesom je bilo veliko, nekateri znaki pa kažejo, da se je stopnja ponovitve kriminalnih dejanj zmanjšala in da gredo storilci kaznivih dejanj redkeje v zapor.

SI: Kot razumem, na konferencah obstajajo pravila, ki jim morata slediti obe strani. Eno od glavnih pravil je spoštovanje stališč drugega. Kaj pa ostala pravila?
HB: Spoštovanje je najpomembnejše pravilo, poleg prepovedi spodbijanja stališč drugega in omejenega časa nastopanja. Z ljudmi se pogovoriš že pred soočenjem, zato da so jim pravila že znana vnaprej in da se z njimi tudi strinjajo. Storilec sprejme odgovornost in potem je prizorišče soočenja namenjeno žrtvi in njenem pozivu ljudem, naj spregovorijo o grozljivosti zločina in o posledicah, ki jih žrtev trpi. Če vsi spoštujejo pravico žrtve do tega, je to koristno za vse. Pravila so za to, da to idejo podprejo.

SI: Zdi se, da je pomemben dejavnik svobodna volja, tako žrtve kot storilca, ne glede na to, ali sodelujeta na konferenci?
JB: Mladi se obvežejo, da bodo v vsakem primeru prisostvovali skupnim družinskim konferencam, medtem ko pri odraslih takšnega sistema ni, razen če je žrtev prostovoljno prisotna. Če žrtev ne pride, potem procesa vzpostavitve pravičnosti ni. Nekateri bi lahko temu oporekali, češ da v neugoden položaj postavlja storilce, ki se kesajo, ponujajo odškodnino in želijo izreči opravičilo, toda tako sedaj delujejo sodišča za odrasle storilce kaznivih dejanj. Prav tako tudi na mladinskem sodišču (starost od 14 do 17 let) večji poudarek na storilcu kaznivega dejanja pomeni, da ima vidik vzpostavitve pravičnosti, ki vključuje tudi žrtev, manjši pomen in zato konference postanejo mini sodišča za odločanje o kazni, kar ima prednost pred storilčevim priznanjem za storjeno škodo.

SI: Ali konferenca vzpostavitve ponovne pravičnosti vpliva na višino izrečene kazni?
JB: Zakon o izreku kazni iz leta 2002 sodišča obvezuje, da morajo upoštevati izid procesa ponovne vzpostavitve pravičnosti, predvsem v zadovoljstvo žrtve. Zato ima uspešen proces in njegov izid ugoden vpliv na višino izrečene kazni. To daje občutek, da so, če se je storilec nekaj naučil in če so potrebe žrtev na nek način zadovoljene, nekateri cilji kaznovalne politike že doseženi, kar pomeni, da je nižja kazen upravičeno mogoča. Kot je že bilo rečeno, resnično delo je razumevanje, da kar nastane na srečanju, koristi tako žrtvi kot storilcu.

SI: Ali se vam zdi model ponovne vzpostavitve pravičnosti uporaben tudi v drugačni povezavi, na primer, ko gre za meddržavne obtožbe ali spore med vojskujočimi stranmi?
JB: Proces ponovne vzpostavitve pravičnosti ima ogromen potencial na številnih področjih, ne glede na to ali gre za primere, kjer se eni smatrajo za storilce drugi pa za žrtve ali pa za primere, kjer se obe strani smatrata za žrtvi. Sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja smo imeli zelo uspešen proces ponovne vzpostavitve pravičnosti v Bougainvillu - delu Papue Nove Gvineje, ki se je odcepil, kar je povzročilo strašno državljansko vojno. Avstralske mirovniške skupine so zelo uspešno uporabile proces ponovne vzpostavitve pravičnosti, da bi umirile tamkajšnji neobvladljiv konflikt.
Znani poznavalec procesa ponovne vzpostavitve pravičnosti dr. Chris Marshall pravi, da je ta proces idealen za ukvarjanje s problemom mednarodnega terorizma. Nekateri pravijo, da je model Mirovne in spravne komisije Južne Afrike (Peace and Reconciliation Commission model of South Africa) proces ponovne vzpostavitve pravičnosti. Proces ponovne vzpostavitve pravičnosti se lahko zelo uspešno uporablja v šolah, na delovnih mestih in na drugih področjih, kjer prihaja do konfliktov med ljudmi in jim omogoča, da prepoznajo vzroke dogajanja, spoznajo čigava je odgovornost in kaj - v skupini - lahko storita žrtev in storilec, da se kriminalno dejanje ne bi več ponovilo.

SI: Če obe strani nimata spoštovanje druga do druge, potem v resnici ne moreta razrešiti medsebojnih razlik.
JB: To je res. Dr. Derek Wilson, znameniti poznavalec težav na Severnem Irskem je govoril o tem, da strah raste v praznem prostoru in je da je medsebojno zaupanje mogoče šele takrat, ko ljudje spoznavajo drug drugega. Morajo spoznati drugega, da bi ga lahko spoštovali, mu verjeli in potem reševali medsebojne probleme na način, ki ne glede na vrsto konflikta zadovolji obe strani.

Primer

Zapiski o primeru na novozelandskem sodišču, na katerega izid je vplival proces ponovne vzpostavitve pravičnosti (Restorative Justice process - RJ):

Mlajši moški, ki je v preteklosti že delal nasilne prestopke, je bil obtožen "napada z namenom prizadeti resne telesne poškodbe", kar je tudi priznal. To je bila resna obtožba, zaradi katere mu je grozila dolgotrajna zaporna kazen. Žrtev je zaradi dobljenih ran prestala dolgotrajno in bolečo rehabilitacijo in v tem času ni mogla delati. Na pobudo policijskega častnika, ki se je od vsega začetka ukvarjal s tem primerom, bi bila obsodba odložena, če bi povzročitelj šel skozi proces RJ.

Prva reakcija žrtve nasilnega dejanja je bila zahteva po kazenskih sankcijah. Vendarle je žrtev med procesom spoznala storilca in je bila pripravljena pozabiti svoje bolečine in zamere ter zagovarjati tisto, kar je najboljše za storilca.

Storilec je imel priložnost opisati svoje neprimerno dejanje in uvideti, kaj lahko spremeni v svojem življenju, da v prihodnosti takšnih dejanj ne bi več počel. Naredil je velik napredek in se s pomočjo strokovnjakov začel ukvarjati z obvladovanjem svoje jeze.

Po pričevanju strokovnjakov, ljudi iz skupnosti, prijateljev in njegove mame, so ugotovili, da gre za moškega, ki se je začel zavedati vzrokov svojega nasilnega ravnanja in se zavedati, kaj bo moral spremeniti na sebi.

Sodnik mu je dosodil 2-letno odloženo kazen (kar pomeni, da če bi v naslednjih dveh letih storil kaznivo dejanje, bi moral odslužiti dve leti in še 'odloženo' kazen). Na RJ konferenci se je storilec strinjal, da bo žrtvi, kot povračilo za vse njene stroške in bolečine pri zdravljenju, izplačal 25.000 novozelandskih dolarjev, kar je potrdil tudi sodnik. Mlajši moški je moral biti dve leti pod nadzorom, pod posebnim pogojem, da bo nadaljeval s programom strokovnih obravnav.
[Storilčev odvetnik je dejal, da po njegovih izkušnjah mladi mož ne bo več povzročal težav.]

Share Slovenija
www.share-international.net/slo

0 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Pravicnost_Kazen_Mascevanje