Zaradi globoke krize v našem šolstvu na vseh ravneh je nujno potrebna temeljita
preobrazba šolskega sistema. Kako daleč se je vse skupaj že pogreznilo, pripoveduje
pismo zagrenjene matere 14-letnika, ki je bil vsa zadnja leta osnovne šole odličen
in ima status športnika, pa ga ob koncu junija, ko se je končal drugi krog izbirnega
postopka za vpis v srednje šole, ni bilo na seznamu nobene izmed izbranih šol
z omejitvijo vpisa.
Vredno je ponoviti nekatere njene misli: »Otroci so prihajali z rosnimi očmi,
starši pa smo polni jeze, ki je ne moremo stresti na nikogar. Še nad učitelji
je nismo mogli stresti, saj so bili globoko razumevajoči in pretreseni nad tem,
kar se je letos dogajalo. Namesto da bi uživali počitnice, se ne morejo vpisati
na želeno gimnazijo, ker jih je sistem izpljunil in čakajo, da jih na individualno
prošnjo morda sprejme kakšna gimnazija. Kdo prevzema odgovornost za frustracije,
migrene in druge probleme, s katerimi se danes soočajo otroci.« Zapisala je
tudi, da se nima smisla truditi, da sistem smrdi, da dajejo starši napačna sporočila
ali preprosto, da je najbolje biti povsem povprečen.
Predsednik slovenske vlade Janez Janša je smelo napovedal, da bomo čez petnajst
let med najboljšimi na svetu, toda vprašanje je, kdo bo tega sposoben doseči:
razočarane matere, ki vse manj želijo rojevati otroke, »smrdljivi sistem«, »izpljunjeni«
odličnjaki ali povprečneži?
Politična in strokovna šolska srenja pri nas se sicer zelo dejavno ukvarja
z različnimi rešitvami in popravki, toda pri tem se vse bolj izgublja v povsem
nepomembnih rečeh okoli ur, predmetnikov, ocenjevanj in izpitov, učbenikov in
delovnih zvezkov, nivojskega pouka, vpisov in možnosti nadaljnjega šolanja in
še vsemogočih drobnarij, pri čemer pa je mladež najmanj pomembna in potemtakem
nujna težava, ki jo bo treba še bolj trdno zajeti v »družbene« kalupe. Očitno
je treba utrditi sedanji sistem, da si bo lahko tudi v prihodnje kar najbolj
čvrsto podrejal mladostno bit. Torej je misel Marije Terezije še dandanes temeljna
podlaga vsej preobrazbi, da je namreč šolstvo »politicum«, čeprav minister Milan
Zver meni, da je »cilj v dobrobit otroka«. In ko sedaj prisluškujemo različnim
mnenjem, se vse bolj utrjuje spoznanje, da se terezijansko obdobje pri nas še
ni končalo in da v novo tisočletje stopamo še po zelo zastarelih šolskih poteh.
Staši in učenci občutijo svojo nemoč, šolska strategija pa je očitno brez
vsake jasne orientacije. »Če pa jasnih strategij ni, oziroma se te ne prevajajo
v oprijemljive možnosti za večino ljudi, prevladajo strahovi in nezadovoljstvo
z življenjem. Zdi se, da se prav to dogaja v Sloveniji. Nismo veseli in zadovoljni
in nimamo se radi, niti sami sebe niti drug drugega,« je za Sobotno prilogo
Dela rekla Marjana Ule. Filozof Ivan Urbančič pa je takole zajel bistvo: Sodobnemu
človeku manjka moč ljubezni, ki objema dušo in svet, ju povezuje in potrjuje.
Naj ob tem dodam še misel prevajalke Erice Johnson Debeljak: »Ta sistem ne daje
konkretnih rezultatov, ki si jih želimo, ne proizvaja družbe, ki si jo želimo,
in našim otrokom ne daje otroštva, ki si ga zaslužijo. Čas je, da se ozremo
za drugimi načini, da bomo opravili zadevo tako, kot je treba.«
Otrok je unikum, ne pa material šolskega sistema
Vse »strokovno« pogovarjanje, pregovarjanje in pričkanje bi bilo dandanes odveč,
če bi se »ne šli več politicuma«, temveč bi v središče postavili otroka in izhajali
iz njegove enkratnosti, iz »unikuma«, iz njegove izredne osebnosti. To pomeni,
da bi moral imeti vsak otrok pravico in možnosti, da razvije vse svoje naravne
darove, da se »šola« skladno s svojimi nagnjenji, posebnostmi, talenti in da
bi sleherni trenutek lahko užival v svoji neomejeni in družbeno naklonjeni rasti.
In to je treba mladim omogočiti.
Če pogledamo sedanji šolski sistem, lahko ugotovimo, da otroka obravnava kot
predmet oziroma kot material, ki ga je treba obdelati, oblikovati po metodah
oblastniškega, porabniškega umevanja. Ko sledimo tako opredeljenemu cilju, dobimo
po raznih stopenjskih obdelavah serijske izdelke določene kakovosti, odvisno
pač od danih »proizvodnih« možnosti in procesov. Na koncu jih opremimo s spremnimi
listinami in označimo za »prvo, drugo kvaliteto…«, nekaj je izmeta, in vse skupaj
prepustimo trgu. Da stvari ne bi ušle z vajeti, je pri takem delu potreben stalen
nadzor, kot bi tovarniško rekli, medfazno preverjanje: vsak dan, vsako leto,
po devetih, trinajstih letih in naprej.
Ta karikirano zapisani odstavek ima svoje izhodišče v naslednjem: vsi unikumi
približno iste starosti morajo na določen dan in uro stopiti v šolsko vrsto
in se za dolga leta podrediti točno določenemu »kasarniškemu« redu. Vsak dan
morajo biti v šoli ne glede na svoje občutenje dneva in se podrejati vsiljenemu
ritmu predmet-zvonec-predmet-zvonec… Ves čas so v napetem, stresnem stanju,
kajti vsebine se menjavajo ne glede na njihovo zanimanje in sposobnosti dojemanja,
vedeti morajo vse (in še več) in se pri spraševanjih, testih, izpitih, maturah
vseskozi potrjevati. Tako se postopoma in na zelo pretanjen način preoblikujejo
v »odvisnike« družbene ponudbe in izgubljajo svojo enkratnost in vero vase,
izgubljajo stik s samim seboj. Seveda pa vse to ne poteka gladko in stvari se
zapletajo v šolah (primer je letošnja matura in vpisi na srednje šole), pri
zaposlovanju in v življenju nasploh. Mladi vse težje zrejo v prihodnost, iščejo
delo in stanovanje in si ne upajo prevzemati odgovornosti za bodoče otroke.
In tako se čudimo, če smo po rodnosti v EU na zadnjem, 25. mestu. Starejše generacije
skrbi, kdo bo zanje sploh lahko skrbel. »Nimamo se radi, niti sami sebe niti
drug drugega.«
Na čem naj bi temeljila šola prihodnosti
Tragično umrli slovenski mislec Janez Svetina je veliko razmišljal o novi
šoli: »Šola prihodnosti bo najbrž raje gradila na živem zanimanju otrok za svet
in vživljanje okoli njih in na njihovem interesu in želji, da bi spoznali tisoč
stvari, ki jih še ne poznajo in ne vedo. Gradila bo na pozitivni motivaciji,
ne prisili in strahu in raznih podobnih negativnih in manjvrednih oblikah motivacije
(npr. boju za dobre ocene ipd.).«
Te misli seveda predstavljajo nekakšno teoretično izhodišče za drugačno šolo.
Morda je težava v premisleku, kako to dejansko uresničiti. Pravzaprav bi lahko
rekli, da je v zgodovini in sedaj na svetu dovolj vzorcev in poti do otroku
prijaznega šolanja, ki pa seveda delujejo v določenem okolju, težje pa si njihovo
prakso predstavljamo pri nas.
Nedvomno je današnja šola tekmovalna in storilnostno naravnana in škodljive
posledice so vse bolj izrazite tako pri mladih kot v celotni družbi. Torej je
treba veljavni šolski sistem korenito spremeniti.
Menim, da bi morali predvsem odpraviti sedanji način obveznega osnovnega šolanja
– seveda mislim pri tem na otroka, ne na obveznosti države – in ga nadomestiti
z vrnitvijo otroka v njegovo prvinsko celico, to je k staršem in bližnjemu okolju.
Ta poteza je seveda videti nemogoča, če jo pogledamo skozi zavest sedanjega
umevanja obveznega in drugega nadaljevalnega izobraževanja. Če pa sledimo dejanski
praksi, spoznavamo, da je šolska »obveznost« močna prisila v otrokovem razvoju,
ki zavira, blokira vse druge možnosti vzgoje in izobraževanja. Otrok mora preživeti
devet let v »kasarniško« naravnanem okolju. In prav to je doba, v kateri naj
bi se začele razraščati vse njegove izjemne lastnosti.
S tem, ko bi otroke vrnili staršem, bi spremenili sistem odgovornosti, kajti
vse otrokovo okolje bi spet dobilo svojo prvotno vlogo. Seveda bi lahko družba-država
prek svojih strokovnih služb občasno »preverjala« otrokov razvoj, a ne z ocenami,
temveč s pozornostjo in pogovori, kaj ponuditi, da bi se lahko kar najbolje
razvil otrokov talent in interes.
Kaj pomeni »otroka vrniti staršem«? To ne pomeni, da bi ga imeli vseskozi
»na grbi«, temveč odgovornost, da bo otrok uporabljal vse dane možnosti, šolske
prostore, dejavnosti, določeno obliko »pouka«, svetovanje in podobno – za svoj
napredek. In tega naj ne bi počel s prisilo, temveč po lastni presoji oziroma
nasvetih tistih, ki jih bo izbiral za svoje učitelje in vzornike. In na kratko:
šola naj ne bi bila organizirana v smislu sedanjih razredov in predmetnika,
temveč živ organizem, kot je to pri mnogih zunajšolskih dejavnostih, in kjer
bi bil učitelj resnično avtonomen na področju, za katerega je usposobljen.
Prepričan sem, da bi se s spremenjenim konceptom šole okrepilo družinsko življenje
v najširšem smislu. »Včasih so otroci odrasli v razširjeni družini s svojimi
starimi starši, strici, tetami.,« je rekel ameriški pedagog Robert Reasoner
v pogovoru za revijo Ona. »Nekdaj je moralo veliko otrok doma še marsikaj postoriti.
Če so živeli na farmi, so morali skrbeti denimo za živali. Vemo, da dodatno
delo pomaga oblikovati samodisciplino in odgovornost ter pomaga pri občutku
pomembnosti.« Njegova sodelavka Marilyn Lane pa je dejala: »Otrokom morate pustiti,
da raziščejo svojo strast, dokler jo lahko in kolikor jo lahko.«
Razvijanje občutka lastne vrednosti
Če sledimo Reasonerju, ki se že petdeset let ukvarja s programom razvijanja
pozitivnega samovrednotenja, potem vidimo, da je izmed 36 izobraževalnih ciljev,
ki jih je sestavil, občutek lastne vrednosti v vseh šolah na prvem mestu ali
pa je vsaj na drugem. Skupaj z branjem sta bila to najpomembnejša cilja. Povedal
je tudi, da so starši dvakrat pomembnejši kot kdor koli drug.
Razredi nosijo s seboj vpisni ritem in prisilo, torej je medgeneracijsko prepletanje
in oplajanje nemogoče. Vse je omejeno in zakoličeno. Če bi šole delovale kot
odprte delavnice in poučevalnice, bi se vsak otrok po svojih sposobnostih in
zanimanjih vključeval v posamezne »učne« združbe. To bi bile skupine, ki bi
jih zanimale in privlačevale sorodne vsebine. Lahko bi se dneve in dneve posvečal
neki posamični dejavnosti ali pa spremljal »pouk«, ki bi takrat pritegoval njegovo
pozornost. In kar bi bilo za njegovo socializacijo pomembno: bil bi med otroki
ali mladimi različnih starosti. Od bolj izkušenih bi se učil, manj sposobnim
od sebe pa posredoval svoje znanje. Na ta način bi se krepilo prijateljstvo
in občutek za solidarnost. Predvsem pa bi se lahko zelo neobremenjeno in neovirano
seznanjal z različnimi zanimivimi deli in opravili in tako morda kmalu našel
kaj dobrega za svojo dušo in razvojne potrebe.
Nič drugače ne bi bilo, kot je na primer takrat, ko so otroci razbremenjeni
šolskih pritiskov, ko vsaj za nekaj časa lahko zadihajo s polnimi pljuči. Čemu
ne bi tako živeli in na prijazen način doživljali svojega otroštva in poklicnega
izobraževanja med vsem svojim odraščanjem. Prehodi na bolj zahtevne ravni »šolanja«
bi lahko vsebovali kakšne preizkuse, pogovore, testiranja in podobno, odvisno
od okolja ali zahtevnosti bodočega poklica. Delitev in razvrščanje šol na različne
stopnje – osnovna, srednja, višja…ali strokovna, poklicna, gimnazija – ne bi
bilo več potrebno.
Ocenjevanje je nepotrebno in škodljivo
Kaj pa ocenjevanje? Táko, kot je v veljavi, je nepotrebno in škodljivo, ker
je namenjeno zunanji prisili in za otroka stresno. Vrednostna merila bi se morala
vzpostavljati na povsem drugih ravneh. In če bo otrok lahko sledil svojim hotenjem,
si bo prizadeval dosegati toliko, kolikor bo največ zmogel. Njegovo prizadevanje
se bo videlo na področjih, ki ga bodo zanimala in pritegovala in se postopoma
zlivala v poklicno naravnane dejavnosti.
Seveda je nekako samo po sebi umevno, da tako sproščeno izobraževanje ne bi
bila naloga in zaveza le državnih javnih »šol«, temveč bi se vanj lahko prosto
vključevali vsi, ki bi bili pripravljeni za izobrazbo otrok in mladostnikov
karkoli prispevati, pa najsi bodo to posamezniki, gospodarske ali druge organizacije,
verske skupnosti, društva in drugi. Odpadla bi tudi vsa sedanja pritoževanja
zaradi premajhnega števila ur, učbenikov, delovnih zvezkov, zasebnih šol, nacionalnih
preizkusov znanja, matur, fleksibilnih predmetnikov, nivojskega pouka, zasebnega
šolstva , vpisnih pogojev in še marsičesa. Predvsem pa menim, da bi bili dosežki
tako zasnovane vzgoje neprimerno boljši, saj bi otrok sprejemal drugačne oblike
pomoči kot od sedanje šolske togosti in ne bi imel občutka, da njegov obvezni
šolski čas teče v prazno.
In na koncu: preobrazba je povsem uresničljiva na podlagi sedanjih gmotnih,
strokovnih in prostorskih možnosti. Vprašanje pa je, ali smo pri sedanji ravni
družbene (in posameznikove) zavesti sposobni na otroka gledati nekoliko »drugače«
kot skozi utečeni obvezni šolski sistem?
Branko Sosič
(branko.sosic@siol.net)
Vir: www.gibanje.org |