Zamisel o drugačnem šolskem sistemu

torek, 18. julij 2006 @ 17:20 CEST

Zaradi globoke krize v našem šolstvu na vseh ravneh je nujno potrebna temeljita preobrazba šolskega sistema. Kako daleč se je vse skupaj že pogreznilo, pripoveduje pismo zagrenjene matere 14-letnika, ki je bil vsa zadnja leta osnovne šole odličen in ima status športnika, pa ga ob koncu junija, ko se je končal drugi krog izbirnega postopka za vpis v srednje šole, ni bilo na seznamu nobene izmed izbranih šol z omejitvijo vpisa.

Vredno je ponoviti nekatere njene misli: »Otroci so prihajali z rosnimi očmi, starši pa smo polni jeze, ki je ne moremo stresti na nikogar. Še nad učitelji je nismo mogli stresti, saj so bili globoko razumevajoči in pretreseni nad tem, kar se je letos dogajalo. Namesto da bi uživali počitnice, se ne morejo vpisati na želeno gimnazijo, ker jih je sistem izpljunil in čakajo, da jih na individualno prošnjo morda sprejme kakšna gimnazija. Kdo prevzema odgovornost za frustracije, migrene in druge probleme, s katerimi se danes soočajo otroci.« Zapisala je tudi, da se nima smisla truditi, da sistem smrdi, da dajejo starši napačna sporočila ali preprosto, da je najbolje biti povsem povprečen.

Predsednik slovenske vlade Janez Janša je smelo napovedal, da bomo čez petnajst let med najboljšimi na svetu, toda vprašanje je, kdo bo tega sposoben doseči: razočarane matere, ki vse manj želijo rojevati otroke, »smrdljivi sistem«, »izpljunjeni« odličnjaki ali povprečneži?

Politična in strokovna šolska srenja pri nas se sicer zelo dejavno ukvarja z različnimi rešitvami in popravki, toda pri tem se vse bolj izgublja v povsem nepomembnih rečeh okoli ur, predmetnikov, ocenjevanj in izpitov, učbenikov in delovnih zvezkov, nivojskega pouka, vpisov in možnosti nadaljnjega šolanja in še vsemogočih drobnarij, pri čemer pa je mladež najmanj pomembna in potemtakem nujna težava, ki jo bo treba še bolj trdno zajeti v »družbene« kalupe. Očitno je treba utrditi sedanji sistem, da si bo lahko tudi v prihodnje kar najbolj čvrsto podrejal mladostno bit. Torej je misel Marije Terezije še dandanes temeljna podlaga vsej preobrazbi, da je namreč šolstvo »politicum«, čeprav minister Milan Zver meni, da je »cilj v dobrobit otroka«. In ko sedaj prisluškujemo različnim mnenjem, se vse bolj utrjuje spoznanje, da se terezijansko obdobje pri nas še ni končalo in da v novo tisočletje stopamo še po zelo zastarelih šolskih poteh.

Staši in učenci občutijo svojo nemoč, šolska strategija pa je očitno brez vsake jasne orientacije. »Če pa jasnih strategij ni, oziroma se te ne prevajajo v oprijemljive možnosti za večino ljudi, prevladajo strahovi in nezadovoljstvo z življenjem. Zdi se, da se prav to dogaja v Sloveniji. Nismo veseli in zadovoljni in nimamo se radi, niti sami sebe niti drug drugega,« je za Sobotno prilogo Dela rekla Marjana Ule. Filozof Ivan Urbančič pa je takole zajel bistvo: Sodobnemu človeku manjka moč ljubezni, ki objema dušo in svet, ju povezuje in potrjuje.
Naj ob tem dodam še misel prevajalke Erice Johnson Debeljak: »Ta sistem ne daje konkretnih rezultatov, ki si jih želimo, ne proizvaja družbe, ki si jo želimo, in našim otrokom ne daje otroštva, ki si ga zaslužijo. Čas je, da se ozremo za drugimi načini, da bomo opravili zadevo tako, kot je treba.«

Otrok je unikum, ne pa material šolskega sistema

Vse »strokovno« pogovarjanje, pregovarjanje in pričkanje bi bilo dandanes odveč, če bi se »ne šli več politicuma«, temveč bi v središče postavili otroka in izhajali iz njegove enkratnosti, iz »unikuma«, iz njegove izredne osebnosti. To pomeni, da bi moral imeti vsak otrok pravico in možnosti, da razvije vse svoje naravne darove, da se »šola« skladno s svojimi nagnjenji, posebnostmi, talenti in da bi sleherni trenutek lahko užival v svoji neomejeni in družbeno naklonjeni rasti. In to je treba mladim omogočiti.

Če pogledamo sedanji šolski sistem, lahko ugotovimo, da otroka obravnava kot predmet oziroma kot material, ki ga je treba obdelati, oblikovati po metodah oblastniškega, porabniškega umevanja. Ko sledimo tako opredeljenemu cilju, dobimo po raznih stopenjskih obdelavah serijske izdelke določene kakovosti, odvisno pač od danih »proizvodnih« možnosti in procesov. Na koncu jih opremimo s spremnimi listinami in označimo za »prvo, drugo kvaliteto…«, nekaj je izmeta, in vse skupaj prepustimo trgu. Da stvari ne bi ušle z vajeti, je pri takem delu potreben stalen nadzor, kot bi tovarniško rekli, medfazno preverjanje: vsak dan, vsako leto, po devetih, trinajstih letih in naprej.

Ta karikirano zapisani odstavek ima svoje izhodišče v naslednjem: vsi unikumi približno iste starosti morajo na določen dan in uro stopiti v šolsko vrsto in se za dolga leta podrediti točno določenemu »kasarniškemu« redu. Vsak dan morajo biti v šoli ne glede na svoje občutenje dneva in se podrejati vsiljenemu ritmu predmet-zvonec-predmet-zvonec… Ves čas so v napetem, stresnem stanju, kajti vsebine se menjavajo ne glede na njihovo zanimanje in sposobnosti dojemanja, vedeti morajo vse (in še več) in se pri spraševanjih, testih, izpitih, maturah vseskozi potrjevati. Tako se postopoma in na zelo pretanjen način preoblikujejo v »odvisnike« družbene ponudbe in izgubljajo svojo enkratnost in vero vase, izgubljajo stik s samim seboj. Seveda pa vse to ne poteka gladko in stvari se zapletajo v šolah (primer je letošnja matura in vpisi na srednje šole), pri zaposlovanju in v življenju nasploh. Mladi vse težje zrejo v prihodnost, iščejo delo in stanovanje in si ne upajo prevzemati odgovornosti za bodoče otroke. In tako se čudimo, če smo po rodnosti v EU na zadnjem, 25. mestu. Starejše generacije skrbi, kdo bo zanje sploh lahko skrbel. »Nimamo se radi, niti sami sebe niti drug drugega.«

Na čem naj bi temeljila šola prihodnosti

Tragično umrli slovenski mislec Janez Svetina je veliko razmišljal o novi šoli: »Šola prihodnosti bo najbrž raje gradila na živem zanimanju otrok za svet in vživljanje okoli njih in na njihovem interesu in želji, da bi spoznali tisoč stvari, ki jih še ne poznajo in ne vedo. Gradila bo na pozitivni motivaciji, ne prisili in strahu in raznih podobnih negativnih in manjvrednih oblikah motivacije (npr. boju za dobre ocene ipd.).«

Te misli seveda predstavljajo nekakšno teoretično izhodišče za drugačno šolo. Morda je težava v premisleku, kako to dejansko uresničiti. Pravzaprav bi lahko rekli, da je v zgodovini in sedaj na svetu dovolj vzorcev in poti do otroku prijaznega šolanja, ki pa seveda delujejo v določenem okolju, težje pa si njihovo prakso predstavljamo pri nas.
Nedvomno je današnja šola tekmovalna in storilnostno naravnana in škodljive posledice so vse bolj izrazite tako pri mladih kot v celotni družbi. Torej je treba veljavni šolski sistem korenito spremeniti.

Menim, da bi morali predvsem odpraviti sedanji način obveznega osnovnega šolanja – seveda mislim pri tem na otroka, ne na obveznosti države – in ga nadomestiti z vrnitvijo otroka v njegovo prvinsko celico, to je k staršem in bližnjemu okolju. Ta poteza je seveda videti nemogoča, če jo pogledamo skozi zavest sedanjega umevanja obveznega in drugega nadaljevalnega izobraževanja. Če pa sledimo dejanski praksi, spoznavamo, da je šolska »obveznost« močna prisila v otrokovem razvoju, ki zavira, blokira vse druge možnosti vzgoje in izobraževanja. Otrok mora preživeti devet let v »kasarniško« naravnanem okolju. In prav to je doba, v kateri naj bi se začele razraščati vse njegove izjemne lastnosti.

S tem, ko bi otroke vrnili staršem, bi spremenili sistem odgovornosti, kajti vse otrokovo okolje bi spet dobilo svojo prvotno vlogo. Seveda bi lahko družba-država prek svojih strokovnih služb občasno »preverjala« otrokov razvoj, a ne z ocenami, temveč s pozornostjo in pogovori, kaj ponuditi, da bi se lahko kar najbolje razvil otrokov talent in interes.

Kaj pomeni »otroka vrniti staršem«? To ne pomeni, da bi ga imeli vseskozi »na grbi«, temveč odgovornost, da bo otrok uporabljal vse dane možnosti, šolske prostore, dejavnosti, določeno obliko »pouka«, svetovanje in podobno – za svoj napredek. In tega naj ne bi počel s prisilo, temveč po lastni presoji oziroma nasvetih tistih, ki jih bo izbiral za svoje učitelje in vzornike. In na kratko: šola naj ne bi bila organizirana v smislu sedanjih razredov in predmetnika, temveč živ organizem, kot je to pri mnogih zunajšolskih dejavnostih, in kjer bi bil učitelj resnično avtonomen na področju, za katerega je usposobljen.

Prepričan sem, da bi se s spremenjenim konceptom šole okrepilo družinsko življenje v najširšem smislu. »Včasih so otroci odrasli v razširjeni družini s svojimi starimi starši, strici, tetami.,« je rekel ameriški pedagog Robert Reasoner v pogovoru za revijo Ona. »Nekdaj je moralo veliko otrok doma še marsikaj postoriti. Če so živeli na farmi, so morali skrbeti denimo za živali. Vemo, da dodatno delo pomaga oblikovati samodisciplino in odgovornost ter pomaga pri občutku pomembnosti.« Njegova sodelavka Marilyn Lane pa je dejala: »Otrokom morate pustiti, da raziščejo svojo strast, dokler jo lahko in kolikor jo lahko.«

Razvijanje občutka lastne vrednosti

Če sledimo Reasonerju, ki se že petdeset let ukvarja s programom razvijanja pozitivnega samovrednotenja, potem vidimo, da je izmed 36 izobraževalnih ciljev, ki jih je sestavil, občutek lastne vrednosti v vseh šolah na prvem mestu ali pa je vsaj na drugem. Skupaj z branjem sta bila to najpomembnejša cilja. Povedal je tudi, da so starši dvakrat pomembnejši kot kdor koli drug.
Razredi nosijo s seboj vpisni ritem in prisilo, torej je medgeneracijsko prepletanje in oplajanje nemogoče. Vse je omejeno in zakoličeno. Če bi šole delovale kot odprte delavnice in poučevalnice, bi se vsak otrok po svojih sposobnostih in zanimanjih vključeval v posamezne »učne« združbe. To bi bile skupine, ki bi jih zanimale in privlačevale sorodne vsebine. Lahko bi se dneve in dneve posvečal neki posamični dejavnosti ali pa spremljal »pouk«, ki bi takrat pritegoval njegovo pozornost. In kar bi bilo za njegovo socializacijo pomembno: bil bi med otroki ali mladimi različnih starosti. Od bolj izkušenih bi se učil, manj sposobnim od sebe pa posredoval svoje znanje. Na ta način bi se krepilo prijateljstvo in občutek za solidarnost. Predvsem pa bi se lahko zelo neobremenjeno in neovirano seznanjal z različnimi zanimivimi deli in opravili in tako morda kmalu našel kaj dobrega za svojo dušo in razvojne potrebe.

Nič drugače ne bi bilo, kot je na primer takrat, ko so otroci razbremenjeni šolskih pritiskov, ko vsaj za nekaj časa lahko zadihajo s polnimi pljuči. Čemu ne bi tako živeli in na prijazen način doživljali svojega otroštva in poklicnega izobraževanja med vsem svojim odraščanjem. Prehodi na bolj zahtevne ravni »šolanja« bi lahko vsebovali kakšne preizkuse, pogovore, testiranja in podobno, odvisno od okolja ali zahtevnosti bodočega poklica. Delitev in razvrščanje šol na različne stopnje – osnovna, srednja, višja…ali strokovna, poklicna, gimnazija – ne bi bilo več potrebno.

Ocenjevanje je nepotrebno in škodljivo

Kaj pa ocenjevanje? Táko, kot je v veljavi, je nepotrebno in škodljivo, ker je namenjeno zunanji prisili in za otroka stresno. Vrednostna merila bi se morala vzpostavljati na povsem drugih ravneh. In če bo otrok lahko sledil svojim hotenjem, si bo prizadeval dosegati toliko, kolikor bo največ zmogel. Njegovo prizadevanje se bo videlo na področjih, ki ga bodo zanimala in pritegovala in se postopoma zlivala v poklicno naravnane dejavnosti.

Seveda je nekako samo po sebi umevno, da tako sproščeno izobraževanje ne bi bila naloga in zaveza le državnih javnih »šol«, temveč bi se vanj lahko prosto vključevali vsi, ki bi bili pripravljeni za izobrazbo otrok in mladostnikov karkoli prispevati, pa najsi bodo to posamezniki, gospodarske ali druge organizacije, verske skupnosti, društva in drugi. Odpadla bi tudi vsa sedanja pritoževanja zaradi premajhnega števila ur, učbenikov, delovnih zvezkov, zasebnih šol, nacionalnih preizkusov znanja, matur, fleksibilnih predmetnikov, nivojskega pouka, zasebnega šolstva , vpisnih pogojev in še marsičesa. Predvsem pa menim, da bi bili dosežki tako zasnovane vzgoje neprimerno boljši, saj bi otrok sprejemal drugačne oblike pomoči kot od sedanje šolske togosti in ne bi imel občutka, da njegov obvezni šolski čas teče v prazno.

In na koncu: preobrazba je povsem uresničljiva na podlagi sedanjih gmotnih, strokovnih in prostorskih možnosti. Vprašanje pa je, ali smo pri sedanji ravni družbene (in posameznikove) zavesti sposobni na otroka gledati nekoliko »drugače« kot skozi utečeni obvezni šolski sistem?

Branko Sosič
(branko.sosic@siol.net)

0 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Zamisel_Drugacnost_Solski_Sistem