Zaradi globoke krize v našem šolstvu na vseh ravneh je nujno potrebna temeljita preobrazba šolskega sistema. Kako daleè se je vse skupaj že pogreznilo, pripoveduje pismo zagrenjene matere 14-letnika, ki je bil vsa zadnja leta osnovne šole odlièen in ima status športnika, pa ga ob koncu junija, ko se je konèal drugi krog izbirnega postopka za vpis v srednje šole, ni bilo na seznamu nobene izmed izbranih šol z omejitvijo vpisa.

Vredno je ponoviti nekatere njene misli: »Otroci so prihajali z rosnimi oèmi, starši pa smo polni jeze, ki je ne moremo stresti na nikogar. Še nad uèitelji je nismo mogli stresti, saj so bili globoko razumevajoèi in pretreseni nad tem, kar se je letos dogajalo. Namesto da bi uživali poèitnice, se ne morejo vpisati na želeno gimnazijo, ker jih je sistem izpljunil in èakajo, da jih na individualno prošnjo morda sprejme kakšna gimnazija. Kdo prevzema odgovornost za frustracije, migrene in druge probleme, s katerimi se danes sooèajo otroci.« Zapisala je tudi, da se nima smisla truditi, da sistem smrdi, da dajejo starši napaèna sporoèila ali preprosto, da je najbolje biti povsem povpreèen.

Predsednik slovenske vlade Janez Janša je smelo napovedal, da bomo èez petnajst let med najboljšimi na svetu, toda vprašanje je, kdo bo tega sposoben doseèi: razoèarane matere, ki vse manj želijo rojevati otroke, »smrdljivi sistem«, »izpljunjeni« odliènjaki ali povpreèneži?

Politièna in strokovna šolska srenja pri nas se sicer zelo dejavno ukvarja z razliènimi rešitvami in popravki, toda pri tem se vse bolj izgublja v povsem nepomembnih reèeh okoli ur, predmetnikov, ocenjevanj in izpitov, uèbenikov in delovnih zvezkov, nivojskega pouka, vpisov in možnosti nadaljnjega šolanja in še vsemogoèih drobnarij, pri èemer pa je mladež najmanj pomembna in potemtakem nujna težava, ki jo bo treba še bolj trdno zajeti v »družbene« kalupe. Oèitno je treba utrditi sedanji sistem, da si bo lahko tudi v prihodnje kar najbolj èvrsto podrejal mladostno bit. Torej je misel Marije Terezije še dandanes temeljna podlaga vsej preobrazbi, da je namreè šolstvo »politicum«, èeprav minister Milan Zver meni, da je »cilj v dobrobit otroka«. In ko sedaj prisluškujemo razliènim mnenjem, se vse bolj utrjuje spoznanje, da se terezijansko obdobje pri nas še ni konèalo in da v novo tisoèletje stopamo še po zelo zastarelih šolskih poteh.

Staši in uèenci obèutijo svojo nemoè, šolska strategija pa je oèitno brez vsake jasne orientacije. »Èe pa jasnih strategij ni, oziroma se te ne prevajajo v oprijemljive možnosti za veèino ljudi, prevladajo strahovi in nezadovoljstvo z življenjem. Zdi se, da se prav to dogaja v Sloveniji. Nismo veseli in zadovoljni in nimamo se radi, niti sami sebe niti drug drugega,« je za Sobotno prilogo Dela rekla Marjana Ule. Filozof Ivan Urbanèiè pa je takole zajel bistvo: Sodobnemu èloveku manjka moè ljubezni, ki objema dušo in svet, ju povezuje in potrjuje.
Naj ob tem dodam še misel prevajalke Erice Johnson Debeljak: »Ta sistem ne daje konkretnih rezultatov, ki si jih želimo, ne proizvaja družbe, ki si jo želimo, in našim otrokom ne daje otroštva, ki si ga zaslužijo. Èas je, da se ozremo za drugimi naèini, da bomo opravili zadevo tako, kot je treba.«

Otrok je unikum, ne pa material Å¡olskega sistema

Vse »strokovno« pogovarjanje, pregovarjanje in prièkanje bi bilo dandanes odveè, èe bi se »ne šli veè politicuma«, temveè bi v središèe postavili otroka in izhajali iz njegove enkratnosti, iz »unikuma«, iz njegove izredne osebnosti. To pomeni, da bi moral imeti vsak otrok pravico in možnosti, da razvije vse svoje naravne darove, da se »šola« skladno s svojimi nagnjenji, posebnostmi, talenti in da bi sleherni trenutek lahko užival v svoji neomejeni in družbeno naklonjeni rasti. In to je treba mladim omogoèiti.

Èe pogledamo sedanji šolski sistem, lahko ugotovimo, da otroka obravnava kot predmet oziroma kot material, ki ga je treba obdelati, oblikovati po metodah oblastniškega, porabniškega umevanja. Ko sledimo tako opredeljenemu cilju, dobimo po raznih stopenjskih obdelavah serijske izdelke doloèene kakovosti, odvisno paè od danih »proizvodnih« možnosti in procesov. Na koncu jih opremimo s spremnimi listinami in oznaèimo za »prvo, drugo kvaliteto…«, nekaj je izmeta, in vse skupaj prepustimo trgu. Da stvari ne bi ušle z vajeti, je pri takem delu potreben stalen nadzor, kot bi tovarniško rekli, medfazno preverjanje: vsak dan, vsako leto, po devetih, trinajstih letih in naprej.

Ta karikirano zapisani odstavek ima svoje izhodišèe v naslednjem: vsi unikumi približno iste starosti morajo na doloèen dan in uro stopiti v šolsko vrsto in se za dolga leta podrediti toèno doloèenemu »kasarniškemu« redu. Vsak dan morajo biti v šoli ne glede na svoje obèutenje dneva in se podrejati vsiljenemu ritmu predmet-zvonec-predmet-zvonec… Ves èas so v napetem, stresnem stanju, kajti vsebine se menjavajo ne glede na njihovo zanimanje in sposobnosti dojemanja, vedeti morajo vse (in še veè) in se pri spraševanjih, testih, izpitih, maturah vseskozi potrjevati. Tako se postopoma in na zelo pretanjen naèin preoblikujejo v »odvisnike« družbene ponudbe in izgubljajo svojo enkratnost in vero vase, izgubljajo stik s samim seboj. Seveda pa vse to ne poteka gladko in stvari se zapletajo v šolah (primer je letošnja matura in vpisi na srednje šole), pri zaposlovanju in v življenju nasploh. Mladi vse težje zrejo v prihodnost, išèejo delo in stanovanje in si ne upajo prevzemati odgovornosti za bodoèe otroke. In tako se èudimo, èe smo po rodnosti v EU na zadnjem, 25. mestu. Starejše generacije skrbi, kdo bo zanje sploh lahko skrbel. »Nimamo se radi, niti sami sebe niti drug drugega.«

Na èem naj bi temeljila šola prihodnosti

Tragièno umrli slovenski mislec Janez Svetina je veliko razmišljal o novi šoli: »Šola prihodnosti bo najbrž raje gradila na živem zanimanju otrok za svet in vživljanje okoli njih in na njihovem interesu in želji, da bi spoznali tisoè stvari, ki jih še ne poznajo in ne vedo. Gradila bo na pozitivni motivaciji, ne prisili in strahu in raznih podobnih negativnih in manjvrednih oblikah motivacije (npr. boju za dobre ocene ipd.).«

Te misli seveda predstavljajo nekakšno teoretièno izhodišèe za drugaèno šolo. Morda je težava v premisleku, kako to dejansko uresnièiti. Pravzaprav bi lahko rekli, da je v zgodovini in sedaj na svetu dovolj vzorcev in poti do otroku prijaznega šolanja, ki pa seveda delujejo v doloèenem okolju, težje pa si njihovo prakso predstavljamo pri nas.
Nedvomno je današnja šola tekmovalna in storilnostno naravnana in škodljive posledice so vse bolj izrazite tako pri mladih kot v celotni družbi. Torej je treba veljavni šolski sistem korenito spremeniti.

Menim, da bi morali predvsem odpraviti sedanji naèin obveznega osnovnega šolanja – seveda mislim pri tem na otroka, ne na obveznosti države – in ga nadomestiti z vrnitvijo otroka v njegovo prvinsko celico, to je k staršem in bližnjemu okolju. Ta poteza je seveda videti nemogoèa, èe jo pogledamo skozi zavest sedanjega umevanja obveznega in drugega nadaljevalnega izobraževanja. Èe pa sledimo dejanski praksi, spoznavamo, da je šolska »obveznost« moèna prisila v otrokovem razvoju, ki zavira, blokira vse druge možnosti vzgoje in izobraževanja. Otrok mora preživeti devet let v »kasarniško« naravnanem okolju. In prav to je doba, v kateri naj bi se zaèele razrašèati vse njegove izjemne lastnosti.

S tem, ko bi otroke vrnili staršem, bi spremenili sistem odgovornosti, kajti vse otrokovo okolje bi spet dobilo svojo prvotno vlogo. Seveda bi lahko družba-država prek svojih strokovnih služb obèasno »preverjala« otrokov razvoj, a ne z ocenami, temveè s pozornostjo in pogovori, kaj ponuditi, da bi se lahko kar najbolje razvil otrokov talent in interes.

Kaj pomeni »otroka vrniti staršem«? To ne pomeni, da bi ga imeli vseskozi »na grbi«, temveè odgovornost, da bo otrok uporabljal vse dane možnosti, šolske prostore, dejavnosti, doloèeno obliko »pouka«, svetovanje in podobno – za svoj napredek. In tega naj ne bi poèel s prisilo, temveè po lastni presoji oziroma nasvetih tistih, ki jih bo izbiral za svoje uèitelje in vzornike. In na kratko: šola naj ne bi bila organizirana v smislu sedanjih razredov in predmetnika, temveè živ organizem, kot je to pri mnogih zunajšolskih dejavnostih, in kjer bi bil uèitelj resnièno avtonomen na podroèju, za katerega je usposobljen.

Preprièan sem, da bi se s spremenjenim konceptom šole okrepilo družinsko življenje v najširšem smislu. »Vèasih so otroci odrasli v razširjeni družini s svojimi starimi starši, strici, tetami.,« je rekel ameriški pedagog Robert Reasoner v pogovoru za revijo Ona. »Nekdaj je moralo veliko otrok doma še marsikaj postoriti. Èe so živeli na farmi, so morali skrbeti denimo za živali. Vemo, da dodatno delo pomaga oblikovati samodisciplino in odgovornost ter pomaga pri obèutku pomembnosti.« Njegova sodelavka Marilyn Lane pa je dejala: »Otrokom morate pustiti, da razišèejo svojo strast, dokler jo lahko in kolikor jo lahko.«

Razvijanje obèutka lastne vrednosti

Èe sledimo Reasonerju, ki se že petdeset let ukvarja s programom razvijanja pozitivnega samovrednotenja, potem vidimo, da je izmed 36 izobraževalnih ciljev, ki jih je sestavil, obèutek lastne vrednosti v vseh šolah na prvem mestu ali pa je vsaj na drugem. Skupaj z branjem sta bila to najpomembnejša cilja. Povedal je tudi, da so starši dvakrat pomembnejši kot kdor koli drug.
Razredi nosijo s seboj vpisni ritem in prisilo, torej je medgeneracijsko prepletanje in oplajanje nemogoèe. Vse je omejeno in zakolièeno. Èe bi šole delovale kot odprte delavnice in pouèevalnice, bi se vsak otrok po svojih sposobnostih in zanimanjih vkljuèeval v posamezne »uène« združbe. To bi bile skupine, ki bi jih zanimale in privlaèevale sorodne vsebine. Lahko bi se dneve in dneve posveèal neki posamièni dejavnosti ali pa spremljal »pouk«, ki bi takrat pritegoval njegovo pozornost. In kar bi bilo za njegovo socializacijo pomembno: bil bi med otroki ali mladimi razliènih starosti. Od bolj izkušenih bi se uèil, manj sposobnim od sebe pa posredoval svoje znanje. Na ta naèin bi se krepilo prijateljstvo in obèutek za solidarnost. Predvsem pa bi se lahko zelo neobremenjeno in neovirano seznanjal z razliènimi zanimivimi deli in opravili in tako morda kmalu našel kaj dobrega za svojo dušo in razvojne potrebe.

Niè drugaèe ne bi bilo, kot je na primer takrat, ko so otroci razbremenjeni šolskih pritiskov, ko vsaj za nekaj èasa lahko zadihajo s polnimi pljuèi. Èemu ne bi tako živeli in na prijazen naèin doživljali svojega otroštva in poklicnega izobraževanja med vsem svojim odrašèanjem. Prehodi na bolj zahtevne ravni »šolanja« bi lahko vsebovali kakšne preizkuse, pogovore, testiranja in podobno, odvisno od okolja ali zahtevnosti bodoèega poklica. Delitev in razvršèanje šol na razliène stopnje – osnovna, srednja, višja…ali strokovna, poklicna, gimnazija – ne bi bilo veè potrebno.

Ocenjevanje je nepotrebno in Å¡kodljivo

Kaj pa ocenjevanje? Táko, kot je v veljavi, je nepotrebno in škodljivo, ker je namenjeno zunanji prisili in za otroka stresno. Vrednostna merila bi se morala vzpostavljati na povsem drugih ravneh. In èe bo otrok lahko sledil svojim hotenjem, si bo prizadeval dosegati toliko, kolikor bo najveè zmogel. Njegovo prizadevanje se bo videlo na podroèjih, ki ga bodo zanimala in pritegovala in se postopoma zlivala v poklicno naravnane dejavnosti.

Seveda je nekako samo po sebi umevno, da tako sprošèeno izobraževanje ne bi bila naloga in zaveza le državnih javnih »šol«, temveè bi se vanj lahko prosto vkljuèevali vsi, ki bi bili pripravljeni za izobrazbo otrok in mladostnikov karkoli prispevati, pa najsi bodo to posamezniki, gospodarske ali druge organizacije, verske skupnosti, društva in drugi. Odpadla bi tudi vsa sedanja pritoževanja zaradi premajhnega števila ur, uèbenikov, delovnih zvezkov, zasebnih šol, nacionalnih preizkusov znanja, matur, fleksibilnih predmetnikov, nivojskega pouka, zasebnega šolstva , vpisnih pogojev in še marsièesa. Predvsem pa menim, da bi bili dosežki tako zasnovane vzgoje neprimerno boljši, saj bi otrok sprejemal drugaène oblike pomoèi kot od sedanje šolske togosti in ne bi imel obèutka, da njegov obvezni šolski èas teèe v prazno.

In na koncu: preobrazba je povsem uresnièljiva na podlagi sedanjih gmotnih, strokovnih in prostorskih možnosti. Vprašanje pa je, ali smo pri sedanji ravni družbene (in posameznikove) zavesti sposobni na otroka gledati nekoliko »drugaèe« kot skozi uteèeni obvezni šolski sistem?

Branko Sosiè
(branko.sosic@siol.net)