Piše: Vladimir Gajšek, Intely way

Ko govorimo o kakovostni starosti, najdevamo razmerja, ki se razlikujejo po zgodovinskih obdobjih – teh ni potrebno idealizirati. Socialna mreža medgeneracijskih programov za kakovostno starost spada v program Inštituta Antona Trstenjaka kot razvojni projekti, z izhodišči: socialna mreža medgeneracijskih programov za kakovostno starost, ki jo razvijajo in uvajajo v program Inštituta Antona Trstenjaka na terenu, izhaja iz dejstev, da tako rekoč vse tri generacije (mladina, odrasli, starostniki ali priletni) soobstajajo kot določna zgodovinskodružbena celota, kakor so vsa tri obdobja življenja skupno zajeta celota človekovega življenja. Seveda prav Gibanje za pravičnost in razvoj lahko privzame spoznanja, ki so glede na kakovostno starost skupna in družbeno učinkovita, interesno pa podkrepljena s konkretnimi načrti na različnih bivanjskih področjih v mestu in na podeželju.

Etični imperativ starosti ni v doživljenjskem koncu, ampak v skupnem interesu po lepoti, dobroti in pravičnosti biti. Tukaj je tematika – v ugotovku, da starost nikakor ni bolezen, ampak tretja tretjina človeškega življenja, ki ima svoje posebne možnosti in težave, je pa enako smiselna kakor sta mladost in srednja leta, ko se deli življenje v triado: poskok – tek – hramljanje ali počasna hoja. Morda se res zdi, da stari ne umirajo več doma, torej so danes v evropski kulturi starost, umiranje in žalovanje tabu, podobno kakor so bili pred tem spolnost, nosečnost in porod – ob tem pa je dejstvo, da se stara celina stara.

Šok informacijskih družb je zakrčil tudi starost… O starosti je torej tudi ugotovljeno:»V sodobnih postindustrijskih razmerah je postala neuporabna tradicionalna socialna mreža, ki je zadnja tisočletja povezovala vse tri generacije v celoto, na temelju sorodstveno-krvnih in sosedskih razmerij. Tudi sodobna družina in profesionalna javna socialna mreža ne zmoreta danes omogočiti ljudem kakovostne starosti in povezati generacije v novo celoto. V sodobni socialni mreži ostajajo na tem področju velikanske luknje: med generacijami je globok komunikaciji prepad in nepoznavanje, stari ljudje so množično osamljeni, srednja generacija se ne pripravlja na lastno starost. Nujno je torej zavestno oblikovati dopolnilno sodobno socialno mrežo za kakovostno starost na temelju osebnega poznanstva, prijateljstva in prostovoljstva.«

Je starost res nadloga in predsmrtnica – ali pa tvorno tretje življenjsko obdobje? Tukaj so že zajeti odlomki programa dela s starostniki ali s priletnimi, koderkoli se že starina modrina pojavlja v svojih gerontoloških in tudi geriatričnih značilnostih in lastnostih, vse pa glede na medsebojnost. Ugotovljeno je menda, da se bo v prihajajoči četrtini 21.stoletja stoletja po vsem svetu zelo povečal delež starega prebivalstva: v deželah evropskega ozadja biopolitike in življenjske kulture se bo povzpel iz nekdanjih manj kakor 10% starih ljudi 1/3 (na eno tretjino); torej je, kot ugotavljajo, priprava družb na povečan delež starostnikov ena težjih in akutnih nalog socialne države, a tudi družine, pa ne le v simbolnem smislu, marveč gotovo tudi v praktičnem, alternativno gerontološkem, geriatričnem in andragoškem pomenu. Sociala tukaj pomeni poleg usklajene rente kot starostne pokojnine tudi celostno skrb za življenje, ki povečuje življenjsko dobo z visoko tehnologijo v razvitosti zdravstva in farmakologije scela; zaenkrat še ni mogoče klonirati ljudi in jih ni mogoče opremljati s protetiko ali z nadomestnimi – presajenimi – organi, zlasti z vitalnimi organi, čeprav so presaditve srca kajpak uspešne, prav tako presaditve oči idr.!

Aktivizem, ki zajema starost, mora biti dovolj presoden, pozitivno in življenjskokritičen, da se uveljavijo parametri skupnega prehoda v nova spoznanja o starostni družbenosti, ne pa o osami, torej o izolirani ali razdružbljeni tretji življenjski dobi. Tukaj se dogajajo bistvene družbene premene – medgeneracijsko, a tudi glede na pomen socialne pravičnosti in solidarnosti. Kako bo v negativnih izhodiščih ali ne dovolj razloženih pogojih ob relativizaciji morale s starostjo, že čutijo vsi, ki se starajo: ponavadi morajo v socialni negotovosti vzdrževati celo mladino, saj jih državni organi kar tako ne izganjajo, ne izseljujejo v brezdomje brez geta, jih ne »deložirajo« - vržejo na posurovelo cesto med sodrgo, beračijo, delomrzništvo, alkoholno zlorabljeno populacijo, med izkrivljeno socialo podna…, čeprav se tudi to dogaja, saj se nad starim človekom in njegovo nemočno družina »zlahka« z lažmi izživlja celo državna uradnost. Ne gre le za kakšno zaničevanje ali razžalitev starosti, ampak za neke vrrste socialni umor, ko postane preživetništvo ostarelega, bolnega, onemoglega človeka kratkoročna socialna politika… - v zasmeh osebnim svoboščinam, človekovim pravicam, kaj šele v porog ustavi, ki je le paragrafarstvo na papirju.

Gornja meja življenjske dobe se viša… In se dogaja, da že v dobi priletnosti nekateri ugotavljajo – da ne bodo dobili zaposlitve, in če se znajdejo v nezaposlenosti, so kmalu brezposelni tudi vrženi na cesto – kar je povsem skregano z zakonodajo Evropske unije in s socialnostjo Evropske unije, a se dogaja v Sloveniji kakor nonšalantno, v slabem razumetju »turbokapitalizma« oziroma v zrušenih lestvicah ne le vrednot ali moralnega sistema, marveč tudi v uničevanju starostnika na način državne zaplembe vsega premoženja in bivališča, razen kolikor lahko tak posamičnik nese v plastični vrečki… Najbolj podlo pri tem pa je in protiustavno ali razčlovečeno, da se najdejo uradovalno brezobzirni ljudomrzniki, ki službeno govorijo neresnico na način, kakor da bi bil starostnik kriv samemu sebi, da ga izženejo in da postane v lastni domovini zaničevani brezdomni izgnanec; to krivdo povečajo laži, opravljivo in obrekljivo ali kakor terciajalsko izrečene še s strani uradnih oseb na kakem centru za socialno delo, kjer imajo vse take osebe kolaborantsko, povsem protipravno zakoličeno plačanost in službeni položaj… - in medtem ko bi moral center za scialno delo za starostnika vsaj v pravičnosti socialne države poskrbeti, ga udari z eksekutorji in z obstoječimi eksekucijskimi vodi. Eksekutorji državno vedo, da se starostniki in drugi zaenkrat ne upirajo z orožjem, da ne bi bili izgnani – pri čemer je potrebno svetovati, da se kaj takega tudi ne bi pripetilo ali da se ne bi začel dogajati upor zoper povsem razčlovečeno krivičnost, protiustavnost in uničevanje slovenskih družin, četudi v imenu izvršilnega pravništva… Kdor načrtuje znova slovensko izgnanstvo družin v brezdomje – ko ima pred slovenskim človekom in družino več pravic vsak tuji zelenjadar – ali kdor celo to izvršuje s svojim nabodreno krivičnim, a le papirnato paragrafarsko podloženim pravništvom – podobno se je dogajalo na začetku 2.svetovne vojne, ko so tudi izganjali slovenske družine, a vsaj v drugo, običajno v jugoslovansko naselitev -, bi moral biti nemudoma zapisan reinženiringu in znan po brezobzirnem ibermenševstvu. Celo več, dokler bo imela mestna pretepaška sodrgo tiho potuho ali podporo pri socialnem delu, bodo brezdelno alkoholski pretepači tepli starostnike, jim grozili, jih zaničevali – kar je vidno zlasti v mestnih parkih…; in če ne drugače, bi morala vsaj slovenska policija pokoriti tovrstno nasilništvo in nedvomno zlikovstvo »raje«. Starost mora imeti zagotovljen prostor v slovenski družbi, ki ne sme postati predprostor mrliških vežic.

V smislu starostne življenjske dobe je, da se nujno najde na koncu koncev socialni sporazum. Tako imenovano ozaveščanje slovenskega prebivalstva o kakovostni starosti in o potrebnosti priprave na starost naj bi bila količkaj še naprej v dobrem socialna, torej naj bi se vzpostavila obrambna mreža proti asocialnim in anomičnim okoljem, kjer starost samo še nemočno hira oziroma umira. S skupnostno socialno metodiko je mogoče urejati prebivalstvo določenega kraja o starosti, o pripravi na priletnost ter o programih krajevne mreže medgeneracijskih programov za kakovostno starost - na področju medčloveških odnosov. Vsak kos kruha obubožanemu starostniku pride prav. Pomagajo lahko centri za socialno delo, policija, Karitas in Rdeči križ…, ko se naj tvori tudi družabništvo z osamljenim starim človekom in vodenje medgeneracijskih skupin za kakovostno starost.

Lahko se opredelimo za starost – ali proti nji… Gibanje za pravičnost in razvoj si torej prizadeva za korenite spremembe – ne le v vedenjskih vzorcih glede na življenjsko področje starosti, temveč za kompetentno uravnavanje prostovoljnega dela, za uveljavitev dednega prava, za upoštevek pokojninskega starostnega varstva, za pravilno stanovanjsko in okoljsko politiko – do – starostnikov, za zdravstvene storitve same geriatrije, za družinsko vlogo v starosti (dedki in babice), za tretjo univerzo, za ekonomizacijo in poučevanje starostnikov, za ohranjanje humanizma v medsebojnosti, za duhovno oskrbo, za hospic, za urbanizem in arhitekturo glede na potrebe starostnega prebivalstva, kjer naj hotele in domove onemoglih nadomesti vrtno in kompletno naselje starostnikov, ki ni geto, ampak del narodne skupnosti, tudi se Gibanje za pravičnost in razvoj zavzema za zaupanje v medgeneracijskem smislu in za topli dom starostnikom. Kakovostna starost namreč pomeni lepoto biti v preživeti zgodovini, ki nikakor ni odveč, ampak kliče k novi družbeni odgovornosti 21.stoletja, torej tudi v tako imenovani – komunitarizem.

Ali bo starost dejavna in dovolj zgledna življenjska doba, je odvisno od medsebojnosti, ki ni samo materialna, ampak tudi čustvena, vzgojena in privzgojena – v demokraciji -, duhovna in socialna. Da starost postaja evropsko in globalno pomembna, ker se življenjska doba viša, navajajo na družboslovno celovitost tretje življenjske dobe: priletnost je še vedno prvina, ki je ni mogoče pozabiti, jo razdružbiti ali jo izolirati. Celo več, odnos mora biti obojestranski: s strani starosti do drugih, mlajših generacij – in s strani medgeneracijskega dialoga in dela s starostjo ali s starostništvom, zlasti na socialni in sodelujoči ravni. Tukaj je možna tudi dejansko slovenska sprava – glede na neslavne in tudi neljube dogodke v bivšem režimu.

Državni interes je, da se starosti poklonimo in jo uživamo v sreči in blaginji. Zagotovitev sredstev za neobremenjeno in svobodno starost torej pomeni delovanje za starost(nike) na več področjih: od turizma do kulture… - pri čemer pa turizem ne bi smel biti oddeljen le parcialno, torej za vsako ceno privabljanja starostnikov v počitnikovanje ali letovanje, zlasti na tuje, ampak v skupno medgenaeracijsko mrežo slovenske poti v prihodnost, tudi v lepšanje slovenskih krajev… Državno-socialni interes je nadalje, da starost postane del skupnosti in spoštovana življenjska doba, toda s poznavanjem značilnosti starostnikov: tudi glede na ljubezenska srečanja in vdovstvo, tudi glede na oskrbo starostnikov v domovih starostnikov, tudi v bralnicah in v tretji univerzi idr.

O starosti je v Gibanju za pravičnost in razvoj mogoče govoriti in udejanjati programe le na humani ravni. To pa je izjodišče, ki zavezuje: slovensko, evropsko, globalno.

Vir: http://www.gibanje.org