Piše: Vladimir Gajšek, Intely way

Ko govorimo o kakovostni starosti, najdevamo razmerja, ki se razlikujejo po zgodovinskih obdobjih – teh ni potrebno idealizirati. Socialna mreža medgeneracijskih programov za kakovostno starost spada v program Inštituta Antona Trstenjaka kot razvojni projekti, z izhodišèi: socialna mreža medgeneracijskih programov za kakovostno starost, ki jo razvijajo in uvajajo v program Inštituta Antona Trstenjaka na terenu, izhaja iz dejstev, da tako rekoè vse tri generacije (mladina, odrasli, starostniki ali priletni) soobstajajo kot doloèna zgodovinskodružbena celota, kakor so vsa tri obdobja življenja skupno zajeta celota èlovekovega življenja. Seveda prav Gibanje za praviènost in razvoj lahko privzame spoznanja, ki so glede na kakovostno starost skupna in družbeno uèinkovita, interesno pa podkrepljena s konkretnimi naèrti na razliènih bivanjskih podroèjih v mestu in na podeželju.

Etièni imperativ starosti ni v doživljenjskem koncu, ampak v skupnem interesu po lepoti, dobroti in praviènosti biti. Tukaj je tematika – v ugotovku, da starost nikakor ni bolezen, ampak tretja tretjina èloveškega življenja, ki ima svoje posebne možnosti in težave, je pa enako smiselna kakor sta mladost in srednja leta, ko se deli življenje v triado: poskok – tek – hramljanje ali poèasna hoja. Morda se res zdi, da stari ne umirajo veè doma, torej so danes v evropski kulturi starost, umiranje in žalovanje tabu, podobno kakor so bili pred tem spolnost, noseènost in porod – ob tem pa je dejstvo, da se stara celina stara.

Šok informacijskih družb je zakrèil tudi starost… O starosti je torej tudi ugotovljeno:»V sodobnih postindustrijskih razmerah je postala neuporabna tradicionalna socialna mreža, ki je zadnja tisoèletja povezovala vse tri generacije v celoto, na temelju sorodstveno-krvnih in sosedskih razmerij. Tudi sodobna družina in profesionalna javna socialna mreža ne zmoreta danes omogoèiti ljudem kakovostne starosti in povezati generacije v novo celoto. V sodobni socialni mreži ostajajo na tem podroèju velikanske luknje: med generacijami je globok komunikaciji prepad in nepoznavanje, stari ljudje so množièno osamljeni, srednja generacija se ne pripravlja na lastno starost. Nujno je torej zavestno oblikovati dopolnilno sodobno socialno mrežo za kakovostno starost na temelju osebnega poznanstva, prijateljstva in prostovoljstva.«

Je starost res nadloga in predsmrtnica – ali pa tvorno tretje življenjsko obdobje? Tukaj so že zajeti odlomki programa dela s starostniki ali s priletnimi, koderkoli se že starina modrina pojavlja v svojih gerontoloških in tudi geriatriènih znaèilnostih in lastnostih, vse pa glede na medsebojnost. Ugotovljeno je menda, da se bo v prihajajoèi èetrtini 21.stoletja stoletja po vsem svetu zelo poveèal delež starega prebivalstva: v deželah evropskega ozadja biopolitike in življenjske kulture se bo povzpel iz nekdanjih manj kakor 10% starih ljudi 1/3 (na eno tretjino); torej je, kot ugotavljajo, priprava družb na poveèan delež starostnikov ena težjih in akutnih nalog socialne države, a tudi družine, pa ne le v simbolnem smislu, marveè gotovo tudi v praktiènem, alternativno gerontološkem, geriatriènem in andragoškem pomenu. Sociala tukaj pomeni poleg usklajene rente kot starostne pokojnine tudi celostno skrb za življenje, ki poveèuje življenjsko dobo z visoko tehnologijo v razvitosti zdravstva in farmakologije scela; zaenkrat še ni mogoèe klonirati ljudi in jih ni mogoèe opremljati s protetiko ali z nadomestnimi – presajenimi – organi, zlasti z vitalnimi organi, èeprav so presaditve srca kajpak uspešne, prav tako presaditve oèi idr.!

Aktivizem, ki zajema starost, mora biti dovolj presoden, pozitivno in življenjskokritièen, da se uveljavijo parametri skupnega prehoda v nova spoznanja o starostni družbenosti, ne pa o osami, torej o izolirani ali razdružbljeni tretji življenjski dobi. Tukaj se dogajajo bistvene družbene premene – medgeneracijsko, a tudi glede na pomen socialne praviènosti in solidarnosti. Kako bo v negativnih izhodišèih ali ne dovolj razloženih pogojih ob relativizaciji morale s starostjo, že èutijo vsi, ki se starajo: ponavadi morajo v socialni negotovosti vzdrževati celo mladino, saj jih državni organi kar tako ne izganjajo, ne izseljujejo v brezdomje brez geta, jih ne »deložirajo« - vržejo na posurovelo cesto med sodrgo, beraèijo, delomrzništvo, alkoholno zlorabljeno populacijo, med izkrivljeno socialo podna…, èeprav se tudi to dogaja, saj se nad starim èlovekom in njegovo nemoèno družina »zlahka« z lažmi izživlja celo državna uradnost. Ne gre le za kakšno zanièevanje ali razžalitev starosti, ampak za neke vrrste socialni umor, ko postane preživetništvo ostarelega, bolnega, onemoglega èloveka kratkoroèna socialna politika… - v zasmeh osebnim svobošèinam, èlovekovim pravicam, kaj šele v porog ustavi, ki je le paragrafarstvo na papirju.

Gornja meja življenjske dobe se viša… In se dogaja, da že v dobi priletnosti nekateri ugotavljajo – da ne bodo dobili zaposlitve, in èe se znajdejo v nezaposlenosti, so kmalu brezposelni tudi vrženi na cesto – kar je povsem skregano z zakonodajo Evropske unije in s socialnostjo Evropske unije, a se dogaja v Sloveniji kakor nonšalantno, v slabem razumetju »turbokapitalizma« oziroma v zrušenih lestvicah ne le vrednot ali moralnega sistema, marveè tudi v unièevanju starostnika na naèin državne zaplembe vsega premoženja in bivališèa, razen kolikor lahko tak posamiènik nese v plastièni vreèki… Najbolj podlo pri tem pa je in protiustavno ali razèloveèeno, da se najdejo uradovalno brezobzirni ljudomrzniki, ki službeno govorijo neresnico na naèin, kakor da bi bil starostnik kriv samemu sebi, da ga izženejo in da postane v lastni domovini zanièevani brezdomni izgnanec; to krivdo poveèajo laži, opravljivo in obrekljivo ali kakor terciajalsko izreèene še s strani uradnih oseb na kakem centru za socialno delo, kjer imajo vse take osebe kolaborantsko, povsem protipravno zakolièeno plaèanost in službeni položaj… - in medtem ko bi moral center za scialno delo za starostnika vsaj v praviènosti socialne države poskrbeti, ga udari z eksekutorji in z obstojeèimi eksekucijskimi vodi. Eksekutorji državno vedo, da se starostniki in drugi zaenkrat ne upirajo z orožjem, da ne bi bili izgnani – pri èemer je potrebno svetovati, da se kaj takega tudi ne bi pripetilo ali da se ne bi zaèel dogajati upor zoper povsem razèloveèeno kriviènost, protiustavnost in unièevanje slovenskih družin, èetudi v imenu izvršilnega pravništva… Kdor naèrtuje znova slovensko izgnanstvo družin v brezdomje – ko ima pred slovenskim èlovekom in družino veè pravic vsak tuji zelenjadar – ali kdor celo to izvršuje s svojim nabodreno kriviènim, a le papirnato paragrafarsko podloženim pravništvom – podobno se je dogajalo na zaèetku 2.svetovne vojne, ko so tudi izganjali slovenske družine, a vsaj v drugo, obièajno v jugoslovansko naselitev -, bi moral biti nemudoma zapisan reinženiringu in znan po brezobzirnem ibermenševstvu. Celo veè, dokler bo imela mestna pretepaška sodrgo tiho potuho ali podporo pri socialnem delu, bodo brezdelno alkoholski pretepaèi tepli starostnike, jim grozili, jih zanièevali – kar je vidno zlasti v mestnih parkih…; in èe ne drugaèe, bi morala vsaj slovenska policija pokoriti tovrstno nasilništvo in nedvomno zlikovstvo »raje«. Starost mora imeti zagotovljen prostor v slovenski družbi, ki ne sme postati predprostor mrliških vežic.

V smislu starostne življenjske dobe je, da se nujno najde na koncu koncev socialni sporazum. Tako imenovano ozavešèanje slovenskega prebivalstva o kakovostni starosti in o potrebnosti priprave na starost naj bi bila kolièkaj še naprej v dobrem socialna, torej naj bi se vzpostavila obrambna mreža proti asocialnim in anomiènim okoljem, kjer starost samo še nemoèno hira oziroma umira. S skupnostno socialno metodiko je mogoèe urejati prebivalstvo doloèenega kraja o starosti, o pripravi na priletnost ter o programih krajevne mreže medgeneracijskih programov za kakovostno starost - na podroèju medèloveških odnosov. Vsak kos kruha obubožanemu starostniku pride prav. Pomagajo lahko centri za socialno delo, policija, Karitas in Rdeèi križ…, ko se naj tvori tudi družabništvo z osamljenim starim èlovekom in vodenje medgeneracijskih skupin za kakovostno starost.

Lahko se opredelimo za starost – ali proti nji… Gibanje za praviènost in razvoj si torej prizadeva za korenite spremembe – ne le v vedenjskih vzorcih glede na življenjsko podroèje starosti, temveè za kompetentno uravnavanje prostovoljnega dela, za uveljavitev dednega prava, za upoštevek pokojninskega starostnega varstva, za pravilno stanovanjsko in okoljsko politiko – do – starostnikov, za zdravstvene storitve same geriatrije, za družinsko vlogo v starosti (dedki in babice), za tretjo univerzo, za ekonomizacijo in pouèevanje starostnikov, za ohranjanje humanizma v medsebojnosti, za duhovno oskrbo, za hospic, za urbanizem in arhitekturo glede na potrebe starostnega prebivalstva, kjer naj hotele in domove onemoglih nadomesti vrtno in kompletno naselje starostnikov, ki ni geto, ampak del narodne skupnosti, tudi se Gibanje za praviènost in razvoj zavzema za zaupanje v medgeneracijskem smislu in za topli dom starostnikom. Kakovostna starost namreè pomeni lepoto biti v preživeti zgodovini, ki nikakor ni odveè, ampak klièe k novi družbeni odgovornosti 21.stoletja, torej tudi v tako imenovani – komunitarizem.

Ali bo starost dejavna in dovolj zgledna življenjska doba, je odvisno od medsebojnosti, ki ni samo materialna, ampak tudi èustvena, vzgojena in privzgojena – v demokraciji -, duhovna in socialna. Da starost postaja evropsko in globalno pomembna, ker se življenjska doba viša, navajajo na družboslovno celovitost tretje življenjske dobe: priletnost je še vedno prvina, ki je ni mogoèe pozabiti, jo razdružbiti ali jo izolirati. Celo veè, odnos mora biti obojestranski: s strani starosti do drugih, mlajših generacij – in s strani medgeneracijskega dialoga in dela s starostjo ali s starostništvom, zlasti na socialni in sodelujoèi ravni. Tukaj je možna tudi dejansko slovenska sprava – glede na neslavne in tudi neljube dogodke v bivšem režimu.

Državni interes je, da se starosti poklonimo in jo uživamo v sreèi in blaginji. Zagotovitev sredstev za neobremenjeno in svobodno starost torej pomeni delovanje za starost(nike) na veè podroèjih: od turizma do kulture… - pri èemer pa turizem ne bi smel biti oddeljen le parcialno, torej za vsako ceno privabljanja starostnikov v poèitnikovanje ali letovanje, zlasti na tuje, ampak v skupno medgenaeracijsko mrežo slovenske poti v prihodnost, tudi v lepšanje slovenskih krajev… Državno-socialni interes je nadalje, da starost postane del skupnosti in spoštovana življenjska doba, toda s poznavanjem znaèilnosti starostnikov: tudi glede na ljubezenska sreèanja in vdovstvo, tudi glede na oskrbo starostnikov v domovih starostnikov, tudi v bralnicah in v tretji univerzi idr.

O starosti je v Gibanju za praviènost in razvoj mogoèe govoriti in udejanjati programe le na humani ravni. To pa je izjodišèe, ki zavezuje: slovensko, evropsko, globalno.

Vir: http://www.gibanje.org