Potujem skozi oblačen dan.
Jutro je pustilo sled
nočnih kapelj.
Mokrih ograj se ne dotikam.
Korak je počasen,
prepustil sem se željam.

Ob poti leži igrača
iz cunj, mokra.
Nekdo se jo je naveličal.
Le sonce jo še boža,
megla, opoldanska ploha
in pes, ki preden dvigne taco,
jo bežno še povoha.

Vijoličen imaš plašč

in prav takšna krila,

ko lebdiš v dvorani

moje temne podzavesti.

Zlati prah in nitke,

stkane in slepeče,

ki jih nosiš v jasen

in ljubezni poln dan.

Klavdija KIA Zbičajnik

Na odtisu stopinje
sem zagleda tloris sebe,
mero, ki jemlje vase
in dela spomine,
ki predstavljajo temelj koraka.
Nato je padal dež
in zabrisal odtis,
a znamenje stopinje
je ostalo v meni
kot izmuzljiva snov spomina.

Božam ta molčeči odtis
in obžalujem to stopinjo
bosih nog, ki so pustile
v zemlji del mene.
V znamenju vidim
dno svoje duše,
ki se barva v zeleno popolnost.

Neznanska sreča je morala biti,

da mi je bilo dano ogledalo.

Če ne bi videla toliko različnih

in zanimivih odtenkov mavrice,

bi morda celo nasedla naglici.

Nesluteno bogastvo je zibelka,

kjer so ti sojenice dale oči,

natrosile idealov, poosebile vonj,

obkrožile z dobrimi pripovedovalci

in strastnimi bitji klene volje.

Neprecenljiv vodnjak je želja,

stati za tistim kar ti pripada,

neozirajoč se za sivino stanja,

ki ga ponujajo kot edinega pravega.

Danes sem vstal, Gospod, ozrl sem se na svet
in videl krivice, slabo ravnanje, revščino.
Danes sem vstal, Gospod, in videl, kako ljudje
teptajo drug drugega za boljše službe.
Danes sem vstal, Gospod, in množica
me je zasipala s praznimi nasveti.
In kje si bil ti, Gospod, v vsej tej zmedi?

Vstal sem, Gospod, in poskušal pogledati vase;
videl sem samo sebičnost.
Vstal sem, Gospod, in poskušal pogledati vase;
videl sem samo sovraštvo in zamere.
Vstal sem, Gospod, in poskušal pogledati vase;
videl sem samo revščino.
In kje si bil ti, Gospod, v vsej tej zmedi?

Ljubi Bog,

daj, da bom danes meditirala in molila,

delala samo dobro in vse ljubila,

pri tem pa na tebe niti za trenutek

- ne pozabila.

Kot v snu
poljane boža veter nem,
glej, tu
ob Muri mir podarja se ljudem.

Tja v prah
se spušča dragocen zaklad,
nem dah,
v tišini čutiš zla propad.

Ptice
že plešejo čarobni ples,
drhte
obkrožajo te v spremstvu brez.

(Šaljiva pesem)

Bila je zala in bogata,
v duši in srcu vsa zlata.
Iskala je fanta lep'ga
in ga v Postojni našla.

Ni bil plemič Erazem Predjamski,
bil je navaden furmanski sin,
lep pobič, skravžlan notranjski,
pivec žganja, ruma in vin.

V genih imel je stare navade
'kontrabanta' z Martinom Krpanom.
Za malico klobasa in pečenka prate,
nakar je pokal z bičem usnjarskim.

Pa še harmonikaški pir in veselica,
skakaje s škornji čez grm na konja,
za pokrepčanje se hoče golaž, potica
iz domače kuhinje soseda pletarja.

Tam, kjer skozi okno Zarje
Zora pihne žarek tja čez Barje
in v meglici krasen svet odkrije,
da lahko si Gora nedrja umije,
tam Srce Potoka v podrasti bije..

Iz Močvirja nežno se preliva,
v Labodje beli strugi stoka,
kot Samoroga težka griva
v katero Gorska vila joka,
solze v dolino zliva..

Po kaštelih strmih, tesnih,
mimo korenin, grčav, zapleše
in v copatih lahkih, plesnih,
skozi meh kovača iskre kreše..

Na okensko polico sem odložila želje.
Čebelja rosa kril po cvetočih lipah
še pestuje vonj tišinam ptic.
Zaplujem naj skozi barvni sen šumenja,
skoz akvarele toplih dni, vremen,
ki ustvarjajo labodje peruti duši.
Obilno cvetoče pregrinjalo
naj zagrne svet s kraljevsko krono,
z rahlim puhcem vetra naj objame vse ljudi
skozi odbleske sončnih žarkov,
skozi sen željá naj zapluje moja misel,
ta večni plamen, utrinek hrepenenja
po rožah, metuljih in čebelah,
pomladni navdih, ptice let, prisanjan soncu,
utripajoči cvet v kometu razcveta sanj.
Z očesom sončeve barve se brezčasni up,
s spominom na rumeni lok neba, utaplja vanj.

Prihajam k morju na obalo
in tam je konec moje poti.
Stojim na obrežju. Stopim na rob,
kjer se morje z obalo rokuje
in vali svoje vode v njegovo naročje.

Stojim na robu modrine,
ob ploščadi šumenja v akordih glasov,
ob plesišču živahnih plesalcev,
ki nihajo v gibih morskega življenja.

Stojim na robu, kjer se spaja
žuborenje s plivkanjem,
skoraj negiben podaljšek kopnega
leži v meni, ko se jutro zdani.
Kamniti svet zapušča svoje sledi
v morju, kjer školjke v njih pletejo
svoja gnezda, ki brstijo sanje valov
med algami in morsko travo.

Soparen junijski dan se naredil je,
poslala sporočilo sem neznancu,
da prijatelj me zapustil je.

Vso v joku si tolažil me,
da krivi so črni oblaki
in da pihnil jih boš stran.

Bila sva ob reki moji,
ti nekje med hribi v dolini,
jaz na ravnini.

Nisem verjela, da res obstajaš,
kot privid sem te imela,
ki me tu in tam s sporočili razvajaš.

Nad trsjem siva meglica,
korak v barje se vdira,
rosa kaplje spolzi mi z lica
in daljava v kriku zamira..

V Zemljó se Sonce zažira,
sence imajo dolge roké,
krog se ponovno zapira,
ko dan dokončno umre..

Zdaj Ribji orel nosi
zadnji plen v gnezdo,
pa zamahne s krili
in prižge mi prvo zvezdo,

Človeška ura mi govori,
da prihaja k človeštvu
nasilni kazalec preobrazbe,
ki pripravlja svet na udarec,
ne nadejan udarec,
ko človek premika koordinate
in prepočasi leze skozi levitev kače.
Udarec bo ves žareč v ognjenih zubljih,
ki bo goltal z vseh strani.
Tudi ti boš talec samega sebe.

Kdo še vnaša kozmični smisel v red
s koreninami prazačetka,
ko te življenje odstira iz ozadja,
ko te meša in vrtinči na osi norosti,
ko te budi iz otrplosti
in te biča v tvoji pokončnosti
in nenasitnosti, ne da bi si vzel
prej mero svojega želodca.

Že pijem kaplje trstičja iz žada,
ko gledam njihov smehljaj,
namenjen mojim žejnim očem.
V njem se potaplja luč
in drhtenje ledenih kristalov.

Polglasen spomin na zeleno
se prebuja v dneve svetlobe,
ki jih bodo gnezdile ptice.

Zaspana utrujenost zemlje
zbuja otrple korenine,
da poženejo svoje brsti.
Naj zbudi se prespano drevo,
da prebudi mravlje in hrošče,
s svojimi zelenimi rokami nebo!

Pogled v nebo je našel
modre ametiste.
Mavrica odhaja na zahod.

Zadnje kaplje, zadnja luč
svetlobe pod večerni svod.

Kamena strela išče sfingo.
Daljava je vse globlje,
pada kakor pajčolan.

Prve sence, prve brazde
v dan, v noč že skoraj pokopan.

Zatemnjeno sonce v mesečini noči,
kako naj izrečem svojo hvalnico tebi,
ki zoriš seme duha v meni.
Kako naj ti s hvaležnostjo podarim
svoje sadove. Kako naj pišem brez
tvoje svetilke, povej mi kako
naj se hvaležno sprehajam pod tvojimi žarki,
ne da bi občutila košček tvojega miru,
delček tvoje ljubezni in iskro življenja,
ko mi pa trosiš dragotine iz svoje mogočne
krone stvarstva, ki je vate vkresalo mojo iskro.

O, sonce, vsa sem še v rumenem oblačilu
od tvoje svetlobe, ko si mi danes zjutraj
potegnilo žaluzije noči k višku.
In jaz sem se vkrcala na tvojo vesoljno ladjo,
obrnjena hvaležno proti tvojemu krmarju.
Če bi izgubilo svojo krono med oblaki,
ne bi mogla dozorevati in tema bi bila
edini moj kruh in čutila bi pretakanje
nevednosti iz stisk večno zamrte topline luči.

Nehajte spomini
s krili prhutati,
nehajte spomini
ob postelji mi stati

Nehajte spomini
v sanje mi hoditi,
nehajte spomini
srce mi spet buditi

Nehajte spomini,
ni več vredno tega,
nehajte spomini,
dovolj bilo je vsega

Življenje je frustracija,
ki se do smrti ne konča.
Po sreči hrepeniš ves čas,
ta pa ti skriva svoj obraz!

Vsak dan le borba neprestana
in mukotrpna ti je dana.
Le včasih sreče blisk nebo
oplazi - a to le zato,

da na tej poti ne obupaš
in spet po njej si iti upaš.
Če bi teh bliskov ne bilo,
že zdavnaj vzela bi slovo!

Gledaš na okrog, iščeš svoj jaz, mene sploh ne opaziš,
loviš se skupaj s senco svoje preteklosti.
Je to zločin, če sem te ljubil
in te zdaj zasledujem?
Greš mimo mene, kot da sem nekaj kar si že zdavnaj pozabila.

Ne priznaš si, da si tat mojih sanj, ki zate nikoli niso obstajale.
Živela si na oblaku.
Tvoj um je bil glasnejši od srca.
Želela si me utopiti v svojih lastnih željah.
Z njimi bi rada odšla naprej.

Vzel sem meč sprave kot Salamon, kot delil bi pravico.
Takrat posvetil je vate žarek in skunil vse načrte.
Bal sem se tvojega temačnega pogleda,
ki gledal je stran
brez vprašanj si odšla, ovenele so lepe besede.

Pod Uršljo goro,
pred davnimi časi,
ob neki majhni vasi,
je vila živela
v žitnem klasu,
so vsi jo poznali
po zlatem lasu..

Bila je Zlatolasa,
majcena vila,
iz žitnega klasa
se je rodila..

Med ljudi je
rada hodila,
jim pomagala
ter jih ljubila..

Vstopila sem v pritličje
svoje rojstne denacionalizirane hiše.
Objel me je kamniti hlad zidovja.
Z globokim vzdihom s pljuči
sem objela mladostne spomine,
ki jih je nekdaj zajel in razdejal vihar
in jih raznesel s silovitim vetrom po svetu.
Spet se je preselil stari čas tu,
v mojo bližino, na staro mesto
izpred davnih let,
a brez deda Pepota s palico v roki
in petja njegovih kanarčkov.

Zapuščeni dom užaljenega
in postaranega obraza, mi gleda v oči.
Stopim okrog vogala v drugi prostor,
ki je ves osramočen in nepobeljenih
sten strmel v moj obraz.
Madeži po ometu so govorili
o umiranju sten in o tem,
kako jih je zapustila dedova roka.

(Balada o gozdu in človeku)

Mojbog kako čas beži.
Že pošteno me zebe
na mestu, kjer je mrak
odtrgal z moje kože košček sonca.

Tako mraz mi je.
Volk gleda gozdu v oči.
Jaz se zakopljem v zemljo.
Moji podplati se zapletajo
med korenine, in roke
postajajo rdeče od njihove krvi.

Opazujem sledi volčje šape,
sledi poželjivosti volčjih oči,
ne da bi občutila moč bolečine.
Gledam jim v srce, v korenino duše,
iz katere izpuhtevata sok
in otožnost odmiranja.