Na odtisu stopinje
sem zagleda tloris sebe,
mero, ki jemlje vase
in dela spomine,
ki predstavljajo temelj koraka.
Nato je padal dež
in zabrisal odtis,
a znamenje stopinje
je ostalo v meni
kot izmuzljiva snov spomina.
Božam ta molčeči odtis
in obžalujem to stopinjo
bosih nog, ki so pustile
v zemlji del mene.
V znamenju vidim
dno svoje duše,
ki se barva v zeleno popolnost.
Ta val zelenja stopa za mano
po mojih sledeh
in vzleta kot sokol
čakaje, da bi se spremenil
v človeka in prepoznal
moj obraz v svojih stopinjah.
Na odtisu stopinje
