Vstopila sem v pritličje
svoje rojstne denacionalizirane hiše.
Objel me je kamniti hlad zidovja.
Z globokim vzdihom s pljuči
sem objela mladostne spomine,
ki jih je nekdaj zajel in razdejal vihar
in jih raznesel s silovitim vetrom po svetu.
Spet se je preselil stari čas tu,
v mojo bližino, na staro mesto
izpred davnih let,
a brez deda Pepota s palico v roki
in petja njegovih kanarčkov.

Zapuščeni dom užaljenega
in postaranega obraza, mi gleda v oči.
Stopim okrog vogala v drugi prostor,
ki je ves osramočen in nepobeljenih
sten strmel v moj obraz.
Madeži po ometu so govorili
o umiranju sten in o tem,
kako jih je zapustila dedova roka.

Vse je bilo kaotično in zapuščeno,
v razpadajočem, žalostnem stanju,
okna zazidana s prizidki soseda.
Brezplačni najemniki so sneli s tečajev
vrata, stikala lučem, umivalnike in
straniščne školjke ter zapustili tovornjak
smeti in dve vreči neuporabnega apna.

Sonce se je nagnilo v večer.
Naslonjeno na hrib Sabotin,
se raztegnilo po Svetogorski cesti.
Pozlatilo je čisto majhen košček
razbitega tlaka, odkoder je z vsem
svojim nekdanjim bleskom zasijala
vinsko rdeča barva talne ploščice
v prostorih, kjer je imela nona 'botego'.

Moj spomin je zdramil trenutek
in znova oživel čas v vsem svojem sijaju.
Kakor ohranjen del moje duše
na otroštvo v kotičku srca je sijala
zvezda vame in me nagovorila
z nekdanjim mehkim svetlim nasmehom.
Neko vzniklo naraščajoče hrepenenje
po izgubljenem je bilo v njej; tožba
in tolažba, ki blaži bolečino vstopanja
in izstopanja spominov skoz popačen
in umirajoči obraz doma, ki sem ga
davno, davno tega zapustila.
Ploščica me je nagovorila
z dobrikajočo se govorico svoje
ohranjene vinsko rdeče barve,
v katero je bil vtisnjen pečat dedovih
žuljev in njegove ljubezni,
ki pa ni bila več kos pot težo
brezbrižnosti polivinilaste »štragule«
realsocialističnega bednega brezdušja.
Na talni ploščici so bila odtisnjena znamenja
mojih bosih nog in pogledi mladenke.

Ob gorečem iskanju srečanja z mano
mi je dala vedeti, kako je kljubovala
v tragičnem boju in se bíla za resnico.
V mojih očeh ni izgubila tistega sijaja,
ki je svetil z ostanki starega spomina.

Prostore sem obnovila, a talna ploščica
v obliki zvezde na sivem kamnu tal
bo ljubeznivo sijala v mojem spominu,
kajti v svoji starosti ni hotela zbledeti
in umreti, preden ni pozdravila mene.
Pokopal jo je čas, kakor je čas pokopal
mojega deda in obudil čas poprave krivic.