Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/TalnaPloscica

Talna ploščica petek, 13. januar 2006 @ 16:58 CET Uporabnik: Tatjana Malec Vstopila sem v pritličje svoje rojstne denacionalizirane hiše. Objel me je kamniti hlad zidovja. Z globokim vzdihom s pljuči sem objela mladostne spomine, ki jih je nekdaj zajel in razdejal vihar in jih raznesel s silovitim vetrom po svetu. Spet se je preselil stari čas tu, v mojo bližino, na staro mesto izpred davnih let, a brez deda Pepota s palico v roki in petja njegovih kanarčkov. Zapuščeni dom užaljenega in postaranega obraza, mi gleda v oči. Stopim okrog vogala v drugi prostor, ki je ves osramočen in nepobeljenih sten strmel v moj obraz. Madeži po ometu so govorili o umiranju sten in o tem, kako jih je zapustila dedova roka. Vse je bilo kaotično in zapuščeno, v razpadajočem, žalostnem stanju, okna zazidana s prizidki soseda. Brezplačni najemniki so sneli s tečajev vrata, stikala lučem, umivalnike in straniščne školjke ter zapustili tovornjak smeti in dve vreči neuporabnega apna. Sonce se je nagnilo v večer. Naslonjeno na hrib Sabotin, se raztegnilo po Svetogorski cesti. Pozlatilo je čisto majhen košček razbitega tlaka, odkoder je z vsem svojim nekdanjim bleskom zasijala vinsko rdeča barva talne ploščice v prostorih, kjer je imela nona 'botego'. Moj spomin je zdramil trenutek in znova oživel čas v vsem svojem sijaju. Kakor ohranjen del moje duše na otroštvo v kotičku srca je sijala zvezda vame in me nagovorila z nekdanjim mehkim svetlim nasmehom. Neko vzniklo naraščajoče hrepenenje po izgubljenem je bilo v njej; tožba in tolažba, ki blaži bolečino vstopanja in izstopanja spominov skoz popačen in umirajoči obraz doma, ki sem ga davno, davno tega zapustila. Ploščica me je nagovorila z dobrikajočo se govorico svoje ohranjene vinsko rdeče barve, v katero je bil vtisnjen pečat dedovih žuljev in njegove ljubezni, ki pa ni bila več kos pot težo brezbrižnosti polivinilaste »štragule« realsocialističnega bednega brezdušja. Na talni ploščici so bila odtisnjena znamenja mojih bosih nog in pogledi mladenke. Ob gorečem iskanju srečanja z mano mi je dala vedeti, kako je kljubovala v tragičnem boju in se bíla za resnico. V mojih očeh ni izgubila tistega sijaja, ki je svetil z ostanki starega spomina. Prostore sem obnovila, a talna ploščica v obliki zvezde na sivem kamnu tal bo ljubeznivo sijala v mojem spominu, kajti v svoji starosti ni hotela zbledeti in umreti, preden ni pozdravila mene. Pokopal jo je čas, kakor je čas pokopal mojega deda in obudil čas poprave krivic. Komentarji (1) www.pozitivke.net