Neznanska sreča je morala biti,

da mi je bilo dano ogledalo.

Če ne bi videla toliko različnih

in zanimivih odtenkov mavrice,

bi morda celo nasedla naglici.

Nesluteno bogastvo je zibelka,

kjer so ti sojenice dale oči,

natrosile idealov, poosebile vonj,

obkrožile z dobrimi pripovedovalci

in strastnimi bitji klene volje.

Neprecenljiv vodnjak je želja,

stati za tistim kar ti pripada,

neozirajoč se za sivino stanja,

ki ga ponujajo kot edinega pravega.

Od pretirane zagnanosti sanj,

velikokrat res ostajajo odprta usta,

a nikdar zaprto srce in moč,

spreminjati zakoreninjeno zlo,

ki se polašča in prepleta

v tako enostavne stvari, ljudi.

Tako preprosto dejstvo živeti

in seveda preživeti, izgublja,

izginja kot popačenka imeti,

čeprav že dolgo ne imeti sebe,

ampak biti nekdo, ki je všečen,

tistim, ki bolje plačajo.

Žalostno je, da ljudje še

pri preprosti šalici kave igrajo.

Prepomembni, prenapeti, prazni

želijo prikriti tresljaje rok,

utrip in spuščene trepalnice

in prazno ohišje pogosto ničesar.

Že dolgo za njih mislijo drugi,

svojih želj se niti ne spomnijo,

še sreča, da na veliko in

malo potrebo zmorejo sami.

Nekoč, nekje, ko je padec

še smel boleti in je bilo

vredno potočiti kakšno solzo.

Takrat, tam, ko se je še

delil čas na tri enake dele

in je počitek bil tudi čas

sprostitve, mirovanja, zagona.

Obsorej, ko smo verjeli,

da nas vodijo pametni ljudje,

ki jim je res mar za državo

in ne zgolj za merjenje moči.

Kdo bi gledal to burlesko

samozajedalcev in samouničevalcev,

nesposobnih komunikacije,

neveščih diplomacije,

ki izgubljajo vsak sleherni

danes in jim ni mar za jutri?

In ljudje topo buljijo,

ubogljivo kimajo in bezljajo.

Na eni strani deloholiki,

na drugi brezvestni lenuhi,

avtomatizirano so lenobni,

globalizirano idiotizirani,

samovšečno prenapeti,

izrojeno blazno trčeno tiho.

Neznanska sreča je morala biti,

da mi ni kdo razbil ogledalo.

Če ne bi videla toliko trpljenja,

bi še verjela da je kaj več od zdravja.

In ja, ljubezen, silna sila.

Nesluteno bogatstvo je nasmeh

in tista trma, ki točno ve,

kaj v danem trenutku potrebuje

in na vzeto tudi opozarja.

Neprecenljiv tolmun je smeh,

le koga zanima 24 ur

praznega napetega programa,

če ni časa za preprost stavek.

Kdor hoče, zna in zmore vse,

točno ve, kaj v danem trenutku sme

in rade volje da,

četudi pošilja misli iz sekreta.

Važen je namen, ljudje.

Namen in veselje do življenja.

Važno je kakšen si in kam greš,

kaj občutiš in kaj znaš.

Pomembno je da si drugačen,

da si samosvoj in zanimiv.

Jasno je, da se ne je samo

iz praznih glav rib pašteta.

Dobro je, da razlike so in bodo.

Logično je, da vsaka stvar enkrat crkne

in tudi življenje je zgolj

in samo eno, neponovljivo.

Zato ne crkujte tam, kjer vam res ni treba,

če že ne veliko, kupite malo

ogledalo in se nepremično glejte

dokler ne srečate sebe.

Opozarjam, potem se naveličam

in grem povsem mirno naprej.

Opazujem, potem iz dolgočasja

prestopim v srce življenja.

Samo ne prodajajte mi

izvožene megle podzemlja,

dokler sledim svobodnemu soncu

in vem kaj je prav in kaj narobe...

Klavdija KIA Zbičajnik