Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/MojeOgledaloJeCelota

Moje ogledalo je celota sobota, 28. januar 2006 @ 12:54 CET Uporabnik: KIA Neznanska sreča je morala biti, da mi je bilo dano ogledalo. Če ne bi videla toliko različnih in zanimivih odtenkov mavrice, bi morda celo nasedla naglici. Nesluteno bogastvo je zibelka, kjer so ti sojenice dale oči, natrosile idealov, poosebile vonj, obkrožile z dobrimi pripovedovalci in strastnimi bitji klene volje. Neprecenljiv vodnjak je želja, stati za tistim kar ti pripada, neozirajoč se za sivino stanja, ki ga ponujajo kot edinega pravega. Od pretirane zagnanosti sanj, velikokrat res ostajajo odprta usta, a nikdar zaprto srce in moč, spreminjati zakoreninjeno zlo, ki se polašča in prepleta v tako enostavne stvari, ljudi. Tako preprosto dejstvo živeti in seveda preživeti, izgublja, izginja kot popačenka imeti, čeprav že dolgo ne imeti sebe, ampak biti nekdo, ki je všečen, tistim, ki bolje plačajo. Žalostno je, da ljudje še pri preprosti šalici kave igrajo. Prepomembni, prenapeti, prazni želijo prikriti tresljaje rok, utrip in spuščene trepalnice in prazno ohišje pogosto ničesar. Že dolgo za njih mislijo drugi, svojih želj se niti ne spomnijo, še sreča, da na veliko in malo potrebo zmorejo sami. Nekoč, nekje, ko je padec še smel boleti in je bilo vredno potočiti kakšno solzo. Takrat, tam, ko se je še delil čas na tri enake dele in je počitek bil tudi čas sprostitve, mirovanja, zagona. Obsorej, ko smo verjeli, da nas vodijo pametni ljudje, ki jim je res mar za državo in ne zgolj za merjenje moči. Kdo bi gledal to burlesko samozajedalcev in samouničevalcev, nesposobnih komunikacije, neveščih diplomacije, ki izgubljajo vsak sleherni danes in jim ni mar za jutri? In ljudje topo buljijo, ubogljivo kimajo in bezljajo. Na eni strani deloholiki, na drugi brezvestni lenuhi, avtomatizirano so lenobni, globalizirano idiotizirani, samovšečno prenapeti, izrojeno blazno trčeno tiho. Neznanska sreča je morala biti, da mi ni kdo razbil ogledalo. Če ne bi videla toliko trpljenja, bi še verjela da je kaj več od zdravja. In ja, ljubezen, silna sila. Nesluteno bogatstvo je nasmeh in tista trma, ki točno ve, kaj v danem trenutku potrebuje in na vzeto tudi opozarja. Neprecenljiv tolmun je smeh, le koga zanima 24 ur praznega napetega programa, če ni časa za preprost stavek. Kdor hoče, zna in zmore vse, točno ve, kaj v danem trenutku sme in rade volje da, četudi pošilja misli iz sekreta. Važen je namen, ljudje. Namen in veselje do življenja. Važno je kakšen si in kam greš, kaj občutiš in kaj znaš. Pomembno je da si drugačen, da si samosvoj in zanimiv. Jasno je, da se ne je samo iz praznih glav rib pašteta. Dobro je, da razlike so in bodo. Logično je, da vsaka stvar enkrat crkne in tudi življenje je zgolj in samo eno, neponovljivo. Zato ne crkujte tam, kjer vam res ni treba, če že ne veliko, kupite malo ogledalo in se nepremično glejte dokler ne srečate sebe. Opozarjam, potem se naveličam in grem povsem mirno naprej. Opazujem, potem iz dolgočasja prestopim v srce življenja. Samo ne prodajajte mi izvožene megle podzemlja, dokler sledim svobodnemu soncu in vem kaj je prav in kaj narobe... Klavdija KIA Zbičajnik Komentarji (0) www.pozitivke.net