Že pijem kaplje trstičja iz žada,
ko gledam njihov smehljaj,
namenjen mojim žejnim očem.
V njem se potaplja luč
in drhtenje ledenih kristalov.

Polglasen spomin na zeleno
se prebuja v dneve svetlobe,
ki jih bodo gnezdile ptice.

Zaspana utrujenost zemlje
zbuja otrple korenine,
da poženejo svoje brsti.
Naj zbudi se prespano drevo,
da prebudi mravlje in hrošče,
s svojimi zelenimi rokami nebo!

Zaprem oči in prisluhnem prasketanju.
Slišim kako poganja drevo korenine.
V žametnih pogledih brstičev navzdol
zagledam pisave prsti po obzidju,
ki se premikajo do vstajenja življenja
narave iz skalnatih globeli.

Prešine me občutje sedanjosti in sočasnosti,
ki prihaja z letnim časom pomladi
s podaljšano senco drevesa čez moje srce.

Z veseljem zakličem: »Zidni poponec cveti!«
Hodim naprej in vidim številne ljudi,
ki jim obrez veselja nikdar ne cveti,
čeprav smo del prebujajoče narave
in čuteče rastline pod soncem tudi mi.