Že pijem kaplje trstičja iz žada,
ko gledam njihov smehljaj,
namenjen mojim žejnim očem.
V njem se potaplja luč
in drhtenje ledenih kristalov.
Polglasen spomin na zeleno
se prebuja v dneve svetlobe,
ki jih bodo gnezdile ptice.
Zaspana utrujenost zemlje
zbuja otrple korenine,
da poženejo svoje brsti.
Naj zbudi se prespano drevo,
da prebudi mravlje in hrošče,
s svojimi zelenimi rokami nebo!
Zaprem oči in prisluhnem prasketanju.
Slišim kako poganja drevo korenine.
V žametnih pogledih brstičev navzdol
zagledam pisave prsti po obzidju,
ki se premikajo do vstajenja življenja
narave iz skalnatih globeli.
Prešine me občutje sedanjosti in sočasnosti,
ki prihaja z letnim časom pomladi
s podaljšano senco drevesa čez moje srce.
Z veseljem zakličem: »Zidni poponec cveti!«
Hodim naprej in vidim številne ljudi,
ki jim obrez veselja nikdar ne cveti,
čeprav smo del prebujajoče narave
in čuteče rastline pod soncem tudi mi.
Že pijem kaplje trstičja iz žada,
