Potujem skozi oblačen dan.
Jutro je pustilo sled
nočnih kapelj.
Mokrih ograj se ne dotikam.
Korak je počasen,
prepustil sem se željam.

Ob poti leži igrača
iz cunj, mokra.
Nekdo se jo je naveličal.
Le sonce jo še boža,
megla, opoldanska ploha
in pes, ki preden dvigne taco,
jo bežno še povoha.


Prislonim punčko iz cunj
ob večji kamen.
Polnočni dež je spral oči,
kitki je obgrizlo
drobno ščene.
Ostala so le usta.

Punčka iz cunj.
Še vedno se smeji.

Branko Zupanc