Bila je zala in bogata,
v duši in srcu vsa zlata.
Iskala je fanta lep'ga
in ga v Postojni našla.
Ni bil plemič Erazem Predjamski,
bil je navaden furmanski sin,
lep pobič, skravžlan notranjski,
pivec žganja, ruma in vin.
V genih imel je stare navade
'kontrabanta' z Martinom Krpanom.
Za malico klobasa in pečenka prate,
nakar je pokal z bičem usnjarskim.
Pa še harmonikaški pir in veselica,
skakaje s škornji čez grm na konja,
za pokrepčanje se hoče golaž, potica
iz domače kuhinje soseda pletarja.
Ded bil je zares priden rezbar,
od Strmce do Postojne najlepši,
a vnuk ni postal izučen kolar
od deda rokodelsko spretnejši.
Za hišo pozabljen je stari parizar,
lojtrnik in zapravljivček s svati,
med staro šaro je zapuščen odstavljen,
ob konju sameva Marcedes bahati.
Zares je vsak svoje sreče kovač.
Na ognjišču sedi sosed sedlarjev,
po plečih ga oplazi en korobač,
ko izmakne košaro lisičk in gobanov.
Lovec na preži v gozdu pokočno stoji,
srno ugleda, za njo čez travnik hiti.
Nevesta mu pomaha in preč odhiti,
čez drn in strn od njega zbeži.
Notranj'c brez svoje žene ostane,
vstopi v gostilno in 'kelnarci' odločno veli:
»Pečenko srnadi mi Katra, postrezi!«
Sam sem ostal, le vinček mi dušo krepi.
Pod 'rekelc' usnjeni z roko mi seži,
tam d'narcev je kakor listja in trave,
nikar mi 'taku' tanko kruha ne reži,
za plug vola vpreži, da najem se otave.
Bila je zala in bogata,
