Zatemnjeno sonce v mesečini noči,
kako naj izrečem svojo hvalnico tebi,
ki zoriš seme duha v meni.
Kako naj ti s hvaležnostjo podarim
svoje sadove. Kako naj pišem brez
tvoje svetilke, povej mi kako
naj se hvaležno sprehajam pod tvojimi žarki,
ne da bi občutila košček tvojega miru,
delček tvoje ljubezni in iskro življenja,
ko mi pa trosiš dragotine iz svoje mogočne
krone stvarstva, ki je vate vkresalo mojo iskro.
O, sonce, vsa sem še v rumenem oblačilu
od tvoje svetlobe, ko si mi danes zjutraj
potegnilo žaluzije noči k višku.
In jaz sem se vkrcala na tvojo vesoljno ladjo,
obrnjena hvaležno proti tvojemu krmarju.
Če bi izgubilo svojo krono med oblaki,
ne bi mogla dozorevati in tema bi bila
edini moj kruh in čutila bi pretakanje
nevednosti iz stisk večno zamrte topline luči.
O, sonce sposobno za veslanje skoz
negostoljubno votlino človekove duše,
koliko ubranega valovanja mi podarjajo
razgrete kamenine tvoje vesoljne duše.
Prebodena v najbolj občutljivo čakro
prosojnosti izstopam iz svoje glinaste
krogle kot lik tvoje popolnosti k višku,
podobna neurjem, ki jih utemeljujejo
samote tvojih sončnih neviht,
med tem ko srkam tvoje rose
jutranjih ljubezni in izrekam zvečer
hvalnico, tebi, o sonce, v mojih izjemnih
trenutkih stapljanja s teboj.
Zatemnjeno sonce v mesečini noči,
