Prihajam k morju na obalo
in tam je konec moje poti.
Stojim na obrežju. Stopim na rob,
kjer se morje z obalo rokuje
in vali svoje vode v njegovo naročje.

Stojim na robu modrine,
ob ploščadi šumenja v akordih glasov,
ob plesišču živahnih plesalcev,
ki nihajo v gibih morskega življenja.

Stojim na robu, kjer se spaja
žuborenje s plivkanjem,
skoraj negiben podaljšek kopnega
leži v meni, ko se jutro zdani.
Kamniti svet zapušča svoje sledi
v morju, kjer školjke v njih pletejo
svoja gnezda, ki brstijo sanje valov
med algami in morsko travo.

Stojim na robu, med borovci
stojim in gledam rezilo valov,
ki kodra površino in zarezuje v moj
pogled koščke gibanja stvarstva,
kapljice morskih plesalk
na vzvalovanih brazdah,
v ritmih, ki hočejo živeti v meni.

Morje me objema in vstopa vame.
In jaz sem vsa v njem – eno sva,
vendar dvoje življenj – kopno,
ki steguje mojo roko in me ponuja,
da izstopim v svetlobno pajčevino
svojega hrepenenja v modro.