Človeška ura mi govori,
da prihaja k človeštvu
nasilni kazalec preobrazbe,
ki pripravlja svet na udarec,
ne nadejan udarec,
ko človek premika koordinate
in prepočasi leze skozi levitev kače.
Udarec bo ves žareč v ognjenih zubljih,
ki bo goltal z vseh strani.
Tudi ti boš talec samega sebe.
Kdo še vnaša kozmični smisel v red
s koreninami prazačetka,
ko te življenje odstira iz ozadja,
ko te meša in vrtinči na osi norosti,
ko te budi iz otrplosti
in te biča v tvoji pokončnosti
in nenasitnosti, ne da bi si vzel
prej mero svojega želodca.
Svoboda ti poplesuje pred očmi
kot himera, ki se je izrodila
v tvoji domišljiji,
pijana od sončne svetlobe,
od ljubezni, ki pluje po drugih poteh
in te vabi s safirsko lučjo
iz tvojega blodnjaka.
Govorim ti, da vesolje nič ne pozabi,
v vesolju ne gre nič izgubljeno.
Pretežak je tvoj pogled na svetlobo,
ki te kliče v prazno, tebe
neprodušno obitega z deskami
in zacementiranega vase.
Vse se vrača, ko ti bo ponujen
poslednji obrok tvojega bogastva.
Vse se vrača s svojo gnostično mistiko
in titansko močjo, tebi nazaj!
Za tabo se vlečejo globoke struge
črnih oljnih madežev, človek!
Za teboj se vlečejo molitve,
teze, antiteze in sinteze
od užljenosti do pomiritve duše,
do tvojega vzvišenega nadzora.
Brezhiben si v svojem plesu poklonov
tvojemu novemu Bogu, ki te oblikuje
in priklepa na naravo tvojega malika.
Zaupam neznanim obrazom na sončni ladji,
izkušenim duhovom, emigrantom življenja,
ki hočejo arhivirati sence zgodovine,
ki hočejo odpraviti zloveščo usodo,
ki hočejo odpraviti bolečino človeštvu,
ki hočejo odpraviti nasilje in avtoriteto,
ki hočejo odpraviti vladavino naključij.
Vstopam v ritem kozmičnega plesa svetlobe.
Naj me sončna ladja odpelje nazaj
k pozabljenemu izvoru!
Kdo si ti, kdo sem jaz in kdo smo vsi,
ki nam je bila strogost,
ki nam je spodbujala disciplino
in podjetnost, svetinja.
Si mar zaslužimo izvoljenost pri Bogu
z delom in odpovedmi?
Kdo kopiči bogastvo?.
Množica trpi pomanjkanje.
Maloštevilni imajo v rokah vse.
Vzeli so moč in oblast Bogu,
odvzeli so moč in besedo meni,
le po mokrem listju še lahko hodim
in nabiram želod zanje.
Bogu očitajo praizvorno nepopolnost stvarstva,
zaradi renčanja nezvestih psov,
zaradi medvladja vesti,
zaradi upornosti nabiralcev želoda.
Meni očitajo premajhno storilnost.
Denar je postal Bog, malikovanje.
Kaj govori humanistično izročilo?
Nič več ne ve, podeseterilo je velikost oči.
Kaj je s teboj? Kaj se s teboj človek, dogaja?
Človeška ura mi govori,
