|  Nad trsjem siva meglica,
korak v barje se vdira,
rosa kaplje spolzi mi z lica
in daljava v kriku zamira..
V Zemljó se Sonce zažira,
sence imajo dolge roké,
krog se ponovno zapira,
ko dan dokončno umre..
Zdaj Ribji orel nosi
zadnji plen v gnezdo,
pa zamahne s krili
in prižge mi prvo zvezdo,
skozi Lunin sij pokaže,
kje lahko omahne
za trenutek mi telo,
da lahko Te vidim v slovo..
Tam, kjer rojevala bi Zarja,
zablešči se kot iz brona
čez gladino barja,
z Velikim vozom peljem
se v nebo.., tja v ozvezdje Škorpijona..
|
NE ZAMUDITE
V ozvezdju Škorpijona
Prispeval/a: sonceživljenja dne petek, 20. januar 2006 @ 12:21 CET
Barje, ravno in širno, ko ob njem posedaš začutiš bogastvo zelenja, ki se v njem prepleta.
Množica ptic v njegovem objemu združuje živahnost s harmonijo.
Zaradi močvirja človekovih posegov ni. Visoka trava, posamezna drevesa, grmičevje
in ko se oziraš okoli sebe - nikjer zadušljive naglice, občutek imaš, da lahko vdihneš zrak
z vso kapaciteto pljuč.
Nekajkrat sem se potepala po močvirju z drsalkami. Res nepozabno. Ko se je spuščal mrak bi
si zares želel, da odletiš proti..... ozvezdju Škorpijona, ali pa ... Oriona. Brez vezi,
še više kot ptice in nad lastne omejitve.
Res je tudi tam zares lepo.
Mnogo lepega
Darinka
V ozvezdju Škorpijona
Prispeval/a: gabriel s dne petek, 20. januar 2006 @ 13:07 CET
Ja, res je, barja ali močvirnati predeli, ki jih imenujemo tako, nudijo celo paleto impresij, ki si jih opisala. Navdih sem dobil prav v tem, da se lahko tam umiriš in enostavno uživaš, tudi urediš misli ali pa samo vpijaš mir okolice in si tudi zaželiš "se odpeljati v ozvezdje.., kamorkoli že", včasih tako močno, da se niti ne želiš vrniti se v "kaos" vsakodnevja. Seveda, v resnici se vrneš, s sabo pa vseeno odneseš tisti mir, ki ga barje nudi in ti polni baterije pred razočaranji.., recimo v ljubezni, kot je v primeru moje pesmi. Barje, ki sem ga opisal, resnično obstaja, je pod Uršljo goro na Koroškem (Plešivec), ki je nastalo iz mnogih manjših izvirčkov, ki potem tvorijo potok Suhodolnico! Mnoge rastlinice, rože in živelj še dodatno popestrijo sliko tega predela! Sem napisal nekaj verzov o potovanju tega potoka, od njegovega nastanka in potem njegovo pot v dolino še pred leti, še nisem objavil, bom danes ali jutri poslal na Pozitivke. Hvala, da si mi s tvojim komentarjem dala vzpodbudo!
Lep pozdrav! gabriel s
V ozvezdju Škorpijona
Prispeval/a: sonceživljenja dne petek, 20. januar 2006 @ 13:56 CET
..... čakam na zgodbo o potoku.
Tudi "zlatolasa iz žitnega klasa" je lepa.
Spominja me na moje razočaranje, ko so začeli izvajati posek zaradi gradnje obvoznice in športnih centrov,
gozdički in travniki, ki sem jih vsak dan obiskovala so izginili. Prav tako so izginile mnoge sprehajalne poti,
promet se je zaradi zgrajenih centrov povečal, lokalne dovozne ceste so dobile nov status.
Vkolikor izguba ni samo v pesmi, pa naj se rane čimprej zacelijo, da bo v srcu spet sijalo sonce.
Darinka
V ozvezdju Škorpijona
Prispeval/a: gabriel s dne sobota, 21. januar 2006 @ 14:49 CET
Res je kar praviš, človek vse bolj posega v naravo, pa neglede na to, da "vse bolj upošteva" ekologijo, vseeno zadaja rane naravi, naravnim krogotokom! Vse v smislu, da si izboljša standard in lažje premaguje naravo. Pa vendar, je to res? Nam je res lažje? Ali ne pravzaprav z neustavljivo rastjo tehnologije tudi neustavljivo oviramo rast našega naravnega okolja? Nekje bo morala biti meja, če že nismo šli čez! Vprašanje je, kaj nam je ljubše!? Še večji luksuz, še večji "napredek", še več.., več.., česa več? Ali sploh lahko kdo pove kaj je to "več"? Prej bi rekel, da je manj, manj zato, ker nismo dorasli ne naravi, ne tehnologiji in divjanju okrog nje, ne bogastvu v denarju, ne duševnemu bogastvu v srcih, še vedno smo na stopnji,
ko nas prej kot slej premaga slepota nerazuma in pogoltnosti! Nekje sem prebral, da bi naj človek bil pol angela in pol zveri, ker je na eni strani sposoben milosti, sočustvovanja, ustvarjanja čudovitih del, po drugi strani pa zmožen vse to raztrgati in uničiti. Najbolj žalostno je pa to, da ta isti pol angel - pol zver ima razum!! Človeštvo smo res lahko skupek zelo bednih bitij, žal je to naša stvarnost s katero moramo živeti naprej in se vsak pri sebi truditi, da "zver" premagamo v sebi in "angelski polovici" omogočimo, da razširi krila...
Lep pozdrav! gabriel s
V ozvezdju Škorpijona
Prispeval/a: gabriel s dne ponedeljek, 23. januar 2006 @ 19:53 CET
Sem poslal zgodbo o potoku - naslov je "Impresija po Uršljo",
če se ne motim, v soboto zvečer, pa žal še ni objavljena! Me veseli, da so ti všeč moji prispevki, upam, da jo objavijo v kratkem! Berem tvoje pesmi, vidim, da imaš zelo rada naravo, kar čutim v njih kako piha vetrc in nosi omamni vonj po cvetju!
Lep pozdrav! gabriel s
V ozvezdju Škorpijona
Prispeval/a: sonceživljenja dne torek, 24. januar 2006 @ 12:20 CET
Tudi Impresija pod Uršljo je čudovita. (sem jo že kratko pokomentirala) Res je, zelo rada imam naravo, njeno prešernost vetrov in poglede, ki se ne ustavijo ob sosedovi betonski ograji.
Stvaritve narave me navdajajo z radostjo že od otroštva. Takrat sem posedala ob Glinščici in Gradaščici, pa pod smrekami, sedaj pa ni prav nič drugače, le da so sedaj reke, ob katerih posedam, malo bolj na severu. Ko sem odpotovala na potepanje po Parizu, kjer je nenavadnih skulptur in raznovrstnih arhitektonskih zanimivosti in lepot kolikor hočeš, me je vleklo le ven…… razočarani prijatelji in sodelavci so me skoraj pohrustali, ko sem razložila, da ……. mi mesto ne ugaja.
Tokrat sem poslala na pozitivke svojo »Muro«. Napisala sem jo ob priložnosti, ko so v tamkajšnjih toplicah prirejali družabni večer.
Pa lepo pozdravljen,
in še kaj lepega o naši prečudoviti naravi napiši!
Darinka