Pod Uršljo goro,
pred davnimi časi,
ob neki majhni vasi,
je vila živela
v žitnem klasu,
so vsi jo poznali
po zlatem lasu..

Bila je Zlatolasa,
majcena vila,
iz žitnega klasa
se je rodila..

Med ljudi je
rada hodila,
jim pomagala
ter jih ljubila..

Pozimi je v kaščah
žitnih živela,
sredi klasja poleti
v polju je pela..

Ob žetvi je žela,
v mlinu bedela,
ko zrna so zlata
v moko se mlela..

Mu dala je kvasa,
da kruh se je pekel
in mehko sredico
v zlato srajčko oblekel..

Pa so drugačni časi prišli,
se je mesto rodilo
iz majhne vasi,
žitnega polja
zdavnaj več ni..

Čudne prikazni
valijo se čezenj,
ni žita in rožic,
le dima cel sveženj..

Zdaj črna kača
čez polja vijuga,
pusta potoka je
gorskega struga..

In Zlatolase ni več,
odšla je nekega jutra,
med make rdeče igrive,
skozi razpoko iz časa,
na žarku samorogove grive..