Pozdravljeni Darinka, Ljuba in Gabrijel, razveselim vas z mojo pesmijo o ljubljeni reki Soči.

SOČA

O, Soča, najljubši dragulj narave,
pojoča mladenka, v smaragdno zeleni obleki,
davno potopljena nevesta ženskih oblik in miline,
z odtenkom ros zelenkastega loga pomladnih trav,
ki bučno prihajaš z zasneženih gora in mi drviš
v naročje kot zasanjana in všečna izvoljenka,
iz kristalov ledu ustvarjena,
z lučjo prežeta karma planinske čistosti.

Kako draga si mi, večna prijateljica
iz mladih let, ki živiš kot dobra vila v meni.
Iz žil dreves, trsja in maha
priteka zelena kri v tvoje telo.
V tolmunu srca ti utripljejo star spomin
in skrivnostne želje.
Mladost v duši diha in brsti
ob tvojih večno zelenih bregovih.

Poskočna, radodarna in darežljiva
na belem produ me božaš in ljubkuješ,
a jaz te zapuščam in se znova vračam.
Preplavljaš mi srce z navdušenjem.
V naraslih vodah začaranega obilja obljub
pod gorečim obredjem sonca in modrino neba
predeš šumenje in zadovoljstvo najine duše.
Pijem te z očmi in izsušenimi usti.

Z diademom planike me zdramljaš ob jutranji zori,
z neizrekljivim nemirom šumečih brzic
in hrepenenjem me sprejemaš vase.
Zaznala sem šumenje in bol tvojih starih brazgotin
in modro govorico, opomine tvojega obrežja,
z besedami, kakor je praprot zelena,
zrasla v hladni senci dreves.

Čez zlizano kamenje neukročena poskakuješ,
ob neskončni ogrlici skal se neopazno dotikaš
razkrojenih dni in odnašaš v daljave mnoge najine spomine.
Na svoji poti umikaš mogočne skale,
drobiš skalovje in brusiš belo kamenje,
kakor neutrudna plesalka naporov in upanja
si odpočiješ pod solkanskim mostom
in vsa živa od plesa in ljubezni nadaljuješ svojo pot
skozi razsežnosti svoje nebesne vrnitve.

Ujeta v svetlobo in tok gorskega glasu
v prostoru glasnega šumenja me zapeljuješ
z laskanjem, polna davnih odsotnosti.
Čisto, nemirno, skrivnostno in večno
s svojim neumornim tokom in hitenjem
iz trentarskih skal, logov in mimo ljudi,
te je mogoče ljubiti, gibka hči matere zemlje.

Polagam ljubezen, premešano z dežjem,
listjem in svojo mladostno zgodbo v tvoje vode.
Odložila sem pene in luskine mladosti v tvoj tok.
Iščem sončne žarke v tvojih očeh,
misel, vtkano v tkivo neder sinjih globin,
z razpršenim nasmehom sonca skoz obrežno vejevje.
Tkalka miru in ljubezni z mavrico sinjih oči
mi s pljuskanjem vode poglabljaš domotožje dolgih dni
in zarisuješ vame spominov davnih sporočila.
Vsaka žalujoča kaplja mojega znoja je primešana vodi.
Soča, ti poznaš mojo kri in občutke mojega poželenja.

...o0o...
p.n. :

Na reko Muro in prijateljstva, ki so se ob njej stkala, imam čudovite spomine, saj sem se tam pogosto sprehajala z svojim prijateljem pomurskim slikarjem tudi ko je reko slikal med obrežnimi slokimi, belimi brezami in travniki. Spominjam se koliko lepih slik je upodobil z idiličnimi motivi Mure in njene okolice. Najlepša slika pa je bil Mlin na reki Muri.

Tudi iz časopisa Pomurski vestnik so nas s Primorskih novic povabili na piknik ob reki Muri. Skratka na to reko, me vežejo prijetni spomini in se rada vračam k njej, čeprav sem Primorka.

Na Kokrco me tudi vežejo lepi spomini, ko sem hodila na dopust na Zgornje Jezersko (tam je imela moja pok. mama vikend) in smo hodili na Češko kočo, na Slap pod Grintovec in uživali prelepo naravo, s poskočnimi brzicami izvirov izpod večnega ledu gora.

Lep pozdrav in uživajete na vaši prelepi Gorenjski.

Tatjana

[ Odgovori na to | # ]