Mojbog kako čas beži.
Že pošteno me zebe
na mestu, kjer je mrak
odtrgal z moje kože košček sonca.
Tako mraz mi je.
Volk gleda gozdu v oči.
Jaz se zakopljem v zemljo.
Moji podplati se zapletajo
med korenine, in roke
postajajo rdeče od njihove krvi.
Opazujem sledi volčje šape,
sledi poželjivosti volčjih oči,
ne da bi občutila moč bolečine.
Gledam jim v srce, v korenino duše,
iz katere izpuhtevata sok
in otožnost odmiranja.
Globoko z lastnim telesom
izpod plasti lastne duševnosti,
tam kjer ima zemlja več obrazov,
hodim samotna. Kot pika skrbi sem,
med tem ko se zgoraj krohotajo.
Obstanem na kamnu
in tipam ligemente korenin,
zaprte veke dreves, vnebohod,
bronaste barve minljivosti,
prostranost mnogih neprepoznavnosti,
nek izredno prepoznaven
odnos svoje utrujenosti zaznavam,
ki mu dolgujem še neko dejanje.
Vse vonja in ima okus
po rečeh, ki jih zgoraj na površju
ne prepoznaš. Sem pogreznjena
brez cvetnega darila. Sama.
In če dobro premislim
kako so te korenine zamazane
od gnitja zaradi požaganih dreves
in zaznamovane z volčjim očesom,
ki jim je pela motorka
z rjavo kovino v rokah,
padam še globlje vase.
Ko rastlina poklekne in pade,
boli mene, prav vsako zeleno krpo telesa,
ker nisem več drevo v plamenu,
ki se je po korenini spustilo v zemljo
skoz ustnice po jeziku v vrat svoje duše.
Tako ponižna sem, brez vprašanj v globini
te gnijoče mokrote, neizrekljivo ganljive.
Vse je tako kot bi žvrkljal čas
svoj koktelj smrti s šumenjem kril
v svojih nesmrtnih zmotah,
dokler korenine ne poženejo
iz solz v svetlobo novo življenje.
Mojbog kako čas beži.
